Jeremiah 4

4. Poglavje

1Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, povrni se k meni! In če odpraviš gnusobe svoje izpred mojega obličja in ne boš begal za maliki 2in boš prisegal: Kakor živi Gospod! v resnici, pošteno in pravično: tedaj se bodo v Njem blagrovali narodi in se ž Njim hvalili. 3Kajti tako pravi Gospod možem Judovim in Jeruzalemcem: Orjite si novino in ne sejte med trnje! 4Obrežite se Gospodu in odpravite kožico srca svojega, možje Judovi in prebivalci v Jeruzalemu, da ne izide kakor ogenj jeza moja in ne gori tako, da je ne pogasi nihče, zavoljo hudobnosti vaših del. 5Oznanjujte na Judovem in v Jeruzalemu proglašajte in govorite: Trobite s trobento v deželi! glasno kličite in recite: Zberite se in pojdimo v utrjena mesta! 6Povzdignite zastavo proti Sionu, bežite na varno, na postajajte! zakaj nesrečo hočem pripeljati od severa in stisko veliko. 7Lev izhaja iz goščave svoje, in ubijalec narodov prihaja, gre iz kraja svojega, da pripravi deželo tvojo v pustinjo, da se razdenejo mesta tvoja in ne bo nihče prebival v njih. 8Zatorej se opašite z raševino, jokajte in tulite; kajti ni se obrnila goreča jeza Gospodova od nas. 9Zgodi se namreč tisti dan, govori Gospod, da upade srce kralju in srce knezom, in od straha ostrme duhovniki in otrpnejo proroki. 10Tedaj sem rekel: Oh, Gospod, Jehova! res si kar prekanil to ljudstvo in Jeruzalem, govoreč: Mir vam bode; in meč je zadel prav do duše! – 11V tistem času se poreče temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi piše proti ljudstva mojega hčeri, ne da veja in ne da čisti; 12veter močnejši nego za tisto mi pride. Sedaj izrečem tudi jaz sodbe nad njimi. 13Glej, kakor oblak prihaja in kakor vrtinec so vozovi njegovi, hitrejši od orlov so konji njegovi. Gorje nam! ker smo opustošeni. 14Operi hudobnosti srce svoje, o Jeruzalem, da se rešiš! Doklej bodo v srcu tvojem prebivale hudobne misli tvoje? 15Kajti glas oznanja iz Dana in proglaša nesrečo z Efraimovih gorá. 16Sporočite tistim narodom, glej, dajte, da se čuje nad Jeruzalemom: Oblegovalci gredo iz daljne dežele in zaganjajo svoj glas zoper mesta Judova; 17kakor čuvaji na polju so razpostavljeni proti tebi. Zakaj Jeruzalem se je uprl zoper mene, govori Gospod. 18Pota tvoja in dejanja tvoja so ti napravila tisto; to je nasledek hudobnosti tvoje; res, grenko je, res zbada srce tvoje. 19Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske; 20podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela, naglo so razdejani šatori moji, bliskoma pregrinjala moja. 21Doklej naj gledam zastavo in poslušam trombe glas? – 22Kajti nespametno je ljudstvo moje, mene ne poznajo; sinovi so neumni in brez razsodnosti. Modri so za huda dela, a nerodni storiti kaj dobrega. 23Gledam na zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem. 24Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo. 25Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse ptice nebeške so odletele. 26Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred žarečo jezo njegovo. 27Kajti tako pravi Gospod: Puščava bode vsa ta dežela, a docela je še ne pokončam. 28Zavoljo tega bo žalovala dežela in temno bode nebo, ker sem govoril, sklenil to; in ne bode mi žal in ne opustim tega. 29Od vrišča konjikov in lokostrelcev beži vse mesto: teko v goščave in lezejo na skale; vsako mesto je zapuščeno, in ni človeka, ki bi prebival v njih. 30Ti pa, opustošena, kaj boš počela? Čeprav se oblačiš v škrlat, čeprav se lepotičiš z dragotino zlato, čeprav si mažeš z lepotico oči: zaman se delaš lepo; ne marajo te ljubitelji, strežejo ti po življenju. 31Kajti glas čujem kakor porodnice, stisko kakor prvorodnice, glas hčere sionske, ki sopiha, razprostira roke: Ah, gorje mi! ker obnemaguje duša moja od morilcev.
Copyright information for SloChraska