Job 16

16. Poglavje

1 In Job odgovori in reče: 2 Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi! 3 Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš? 4 Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami; 5 rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol. 6 Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje? 7 Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo. 8 Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene. 9 Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi. 10 Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene. 11 Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem. 12 Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam. 13 Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo. 14 Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak. 15 Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj. 16 Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti – 17 dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja. 18 O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča! 19 Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah. 20 Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu, 21 da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim! 22 Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.