Judges 11

11. Poglavje

1Jefta pa, Gileadec, je bil močan junak, pa je bil nečistnice sin; in Gilead je rodil Jefta. 2Gileadova žena pa mu je rodila otrok, ali ko so te žene sinovi dorasli, pahnejo Jefta od sebe in mu reko: Ne boš ti dedoval v očeta našega hiši, ker si postranske žene sin. 3Tedaj zbeži Jefta pred brati svojimi in se nastani v Tobski deželi. In zbero se k njemu postopači in hodili so ž njim. 4Za nekaj časa pa so se vojskovali Amonovi sinovi z Izraelom. 5Ko so torej začeli Amonovi sinovi vojsko z Izraelom, se napotijo gileadski starejšine, da pripeljejo Jefta iz Tobske dežele. 6In reko Jeftu: Pridi in bodi nam poveljnik, da se bojujemo zoper Amonove sinove! 7Jefta pa odvrne starejšinam iz Gileada: Niste li vi me sovražili in me pehnili iz mojega očeta hiše? Zakaj pa ste prišli k meni zdaj, ko ste v nadlogi? 8In gileadski starejšine reko Jeftu: Zato smo se zdaj obrnili do tebe, da pojdeš z nami in se bojuješ zoper Amonove sinove, in bodi glava nam, vsem prebivalcem v Gileadu. 9Jefta reče gileadskim starejšinam: Ako me pripeljete domov, da se bom vojskoval s sinovi Amonovimi, in ako mi jih Gospod da v pest, ali vam bodem glava? 10Gileadski starejšine reko Jeftu: Gospod bodi med nami priča! Resnično storimo tako, kakor si govoril. 11Tedaj gre Jefta z gileadskimi starejšinami, in ljudstvo ga postavi za glavo in poveljnika nad seboj. In Jefta je govoril vse besede svoje pred Gospodom v Micpi. 12Nato pošlje Jefta selstvo do kralja Amonovih sinov in sporoči: Kaj imaš opraviti z mano, da si prišel k meni vojskovat se zoper mojo deželo? 13Kralj Amonovih sinov pa odgovori Jeftovim slom: Zato ker mi je Izrael vzel deželo, ko je prišel iz Egipta, od Arnona do Jaboka in tja do Jordana; zdaj torej mi jo povrni v miru! 14Jefta, pa pošlje zopet sle h kralju Amonovih sinov 15in mu sporoči: Tako pravi Jefta: Izrael ni vzel dežele Moabcev, ne dežele Amonovih sinov; 16temuč ko so Izraelci prišli iz Egipta in potovali po puščavi do Rdečega morja in dospeli v Kades, 17tedaj je poslal Izrael selstvo k edomskemu kralju, rekoč: Dovoli mi, prosim, iti skozi deželo tvojo, ali kralj edomski jih ni uslišal. Enako je sporočil kralju Moabcev, a ta tudi ni hotel; in Izraelu je bilo ostati v Kadesu. 18Potem je potoval po puščavi in obšel deželo Edomcev in deželo Moabcev in prišel ob vzhodni strani k pokrajini Moabcev, in raztaborili so se na oni strani Arnona; ali v pokrajino Moabcev niso prišli, ker Arnon je meja Moabcem. 19In Izrael je poslal poročnike k Sihonu, kralju Amorejcev, kralju v Hesbonu, in Izrael mu sporoči: Dovoli nam, prosim, iti skozi deželo tvojo do našega kraja. 20A Sihon ni zaupal Izraelu, da bi šel mirno čez mejo njegovo, ampak Sihon je zbral vse ljudstvo svoje in se je utaboril v Jahazu in se bojeval z Izraelom. 21Gospod pa, Bog Izraelov, je dal Sihona z vsem ljudstvom njegovim Izraelcem v roke, in porazili so jih. Tako je Izrael zasedel vso deželo Amorejcev, ki so bivali v tisti pokrajini. 22In posedli so vso pokrajino Amorejcev, od Arnona do Jaboka in od puščave do Jordana. 23Tako torej je Gospod, Bog Izraelov, razdedinil Amorejce pred ljudstvom svojim Izraelom, in ti hočeš zavzeti, kar je njegovo? 24Ni li prav, da vzameš tisto, kar ti da v posest Kamos, bog tvoj? Tudi mi hočemo obdržati, karkoli je pred nami pripravil v posest Gospod, Bog naš. 25Ali si mar kaj boljši od Balaka, sinu Ziporjevega, kralja Moabcev? ali se je on kdaj pravdal ali bojeval z Izraelom? 26Ker pa je Izrael že tristo let prebival v Hesbonu in po njegovih podložnih vaseh in v Aroerju in po podložnih vaseh njegovih in po vseh mestih, ki so poleg Arnona, zakaj jih niste pridobili sebi v tem času? 27Jaz torej se nisem pregrešil zoper tebe, a ti hudo ravnaš z menoj, da se vojskuješ zoper mene. Gospod, Sodnik, naj danes razsodi med sinovi Izraelovimi in sinovi Amonovimi! 28Ali kralj Amonovih sinov ni poslušal Jeftovih besed, ki mu jih je sporočil. 29Tedaj pride duh Gospodov nad Jefta, in ta preide Gilead in Manase in Micpo v Gileadu, in od Micpe v Gileadu preide proti Amonovim sinovom. 30In Jefta stori obljubo Gospodu in reče: Če mi res daš Amonove sinove v roko, 31karkoli pride skozi duri hiše moje, meni naproti, ko se bom vračal v miru od sinov Amonovih, bodi Gospodovo, in hočem to darovati kot žgalno žrtev. 32Tako gre Jefta proti Amonovim sinovom, da se bojuje zoper nje; in Gospod jih da v roko njegovo. 33In porazil jih je od Aroerja do tja, koder se gre v Minit, dvajset mest, in tja do Abelkeramima, v velikem poboju. Tako so bili Amonovi sinovi potlačeni pred Izraelovimi sinovi. 34Ko se pa vrača Jefta v Micpo v dom svoj, glej, hči njegova mu pride naproti z bobnicami in plesom; in ona mu je bila edinica, razen nje ni imel ne sina, ne hčere. 35In ko jo ugleda, si raztrga oblačila in reče: Ah, hči moja! hudo si me ponižala, ena si teh, ki me žalijo; kajti odprl sem usta svoja proti Gospodu, in ne morem preklicati. 36Ona pa mu reče: Oče moj, odprl si usta svoja proti Gospodu, stóri mi torej, kakor je prišlo iz ust tvojih; samo da te je Gospod maščeval nad tvojimi sovražniki, Amonovimi sinovi. 37Še reče očetu svojemu: Stóri mi le-to: pusti me dva meseca, da odidem in pojdem doli v hribe in bom objokovala devištvo svoje z družicami svojimi. 38In ji veli: Pojdi. In odpusti jo za dva meseca. In ona odide s svojimi družicami in joče nad devištvom svojim po gorah. 39In ko mineta dva meseca, pride nazaj k očetu svojemu, in on ji stori, kakor je bil obljubil. In ona ni spoznala moža. In prišlo je v navado v Izraelu, 40da so hodile Izraelove hčere vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega, po štiri dni v letu.