Luke 12

12. Poglavje

1Ko se je bilo medtem zbralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugega tiščali, začne govoriti učencem svojim najprej: Varujte se kvasu farizejev, ki je hinavstvo. 2Nič pa ni skritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo. 3Zato se bo vse, kar ste pravili v temi, slišalo na svetlem, in kar ste na uho šepetali v kleteh, se bo oznanjevalo na strehah. 4Pravim pa vam, prijateljem svojim: Ne bojte se jih, ki ubijajo telo, a potem ne morejo ničesar več storiti. 5Pokažem pa vam, koga se bojte: bojte se tistega, ki ima oblast, potem ko usmrti, zagnati v pekel. Da, pravim vam, tega se bojte! 6Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? in ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom. 7A vam so tudi lasje na vsi glavi prešteti. Ne bojte se torej; boljši ste od mnogo vrabcev. 8Pravim vam pa: Vsakega, kdor pripozna mene pred ljudmi, pripozna tudi Sin človekov pred angeli Božjimi; 9kdor pa zataji mene pred ljudmi, zatajen bo pred angeli Božjimi. 10In vsakemu, kdor reče besedo zoper Sina človekovega, se odpusti, a kdor preklinja svetega Duha, mu ne bo odpuščeno. 11Kadar pa vas privlečejo v shodnice in h gosposki in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi povedali: 12zakaj sveti Duh vas nauči v tisti uri, kaj je treba reči. 13Reče pa mu nekdo iz množice: Učenik, reci bratu mojemu, naj si razdeli z menoj dedino. 14On mu pa reče: Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delilca vama? 15In jim reče: Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj čeprav ima kdo preobilo, življenje mu vendar ne priteka iz imetja njegovega. 16Pove jim pa priliko, rekoč: Nekemu bogatemu človeku je njiva obilo obrodila. 17In premišljuje v sebi in reče: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti letine svoje. Pa reče: 18To storim: poderem žitnice svoje in sezidam večje, in tu spravim vse pridelke svoje in blago svoje 19in porečem duši svoji: Duša, veliko blaga imaš za veliko let; počivaj, jej, pij, veseli se! 20Reče pa mu Bog: Neumnež, to noč bodo zahtevali dušo tvojo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? 21Tako je s tem, kdor sebi zaklade nabira, pa se ne bogati v Bogu. 22Reče pa učencem svojim: Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli, tudi za telo svoje ne, kaj boste oblekli. 23Zakaj življenje je več nego hrana in telo več nego obleka. 24Poglejte krokarje: ne sejejo in ne žanjejo, nimajo kleti, ne žitnice, in Bog jih živi: koliko ste vi boljši od ptic! 25Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo postavi svoji primekniti en komolec? 26Če torej tudi najmanjšega ne morete, čemu skrbite za drugo? 27Poglejte lilije, kako rastejo: ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa: tudi Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor njih ena. 28Če pa travo na polju, ki danes stoji, a jutri jo vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj vas, maloverneži! 29Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne vznemirjajte se s takimi skrbmi, 30zakaj vsega tega iščejo narodi tega sveta; a Oče vaš ve, da tega potrebujete. 31Marveč iščite kraljestva Božjega, in vse to vam bo pridano. 32Ne boj se, mala čreda! kajti Oče vaš je sklenil, dati vam kraljestvo. 33Prodajte imetje svoje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad, ki ne izgine, v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda. 34Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše. 35Naj vam bodo ledja opasana in sveče prižgane, 36in bodite podobni ljudem, ki pričakujejo gospodarja svojega, kdaj se vrne z ženitnine, da mu precej odpro, kadar pride in potrka. 37Blagor tistim hlapcem, katere najde gospodar, kadar pride, čujoče. Resnično vam pravim, da se opaše in jih posadi za mizo, ter bo pristopil in jim stregel. 38In če pride ob drugi straži ali če pride ob tretji straži in jih najde tako, blagor tistim hlapcem. 39Vedite pa to: Ko bi vedel hišni gospodar, ob kateri uri pride tat, bi čul in ne bi dal podkopati hiše svoje. 40Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne bo dozdevalo. 41Reče pa Peter: Gospod, praviš li to priliko za nas ali tudi za vse? 42Gospod pa reče: Kdo neki je zvesti in modri oskrbnik, ki ga postavi gospodar nad družino svojo, naj jim daje odmerjeno hrano ob svojem času? 43Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde njegov gospodar, kadar pride, da tako dela. 44Resnično vam pravim, da ga postavi nad vsem imetjem svojim. 45Ako pa poreče ta hlapec v srcu svojem: Gospodar moj odlaša prihod svoj, in začne pretepati hlapce in dekle ter jesti in piti in pijančevati: 46pride gospodar tega hlapca ob dnevu, ko ne pričakuje, in ob uri, katere ne ve, in ga preseka in delež mu dá med neverniki. 47Tisti hlapec pa, ki je vedel voljo gospodarja svojega, pa se ni pripravil in tudi ni storil po volji njegovi, bo zelo tepen; 48a tisti, ki je ni vedel, pa je storil, kar je kazni vredno, bo malo tepen. Od vsakogar, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo; in komur so izročili mnogo, od tega bodo toliko več zahtevali. 49Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kaj hočem, če že gori. 50S krstom pa imam biti krščen, in kako bridko mi je, dokler se ne dopolni! 51Menite li, da sem prišel, da dam na zemljo mir? Nikakor, pravim vam, marveč razpor. 52Kajti odslej jih bo pet v eni hiši razprtih, trije z dvema in dva s tremi; 53oče se razpre s sinom in sin z očetom, mati s hčerjo in hči z materjo, tašča s snaho svojo in snaha s taščo. 54Pravil je pa tudi množicam: Kadar vidite oblak, da se vzdiga od zahoda, precej pravite: Dež bo! In zgodi se tako. 55In kadar čutite, da vleče jug, pravite: Vroče bo! In zgodi se. 56Hinavci, lice zemlje in neba veste presojati, kako pa, da tega časa ne veste presojati? 57Zakaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kar je prav? 58Zato ko greš z nasprotnikom svojim k poglavarju, potrudi se po poti, da se ga rešiš, da te morda ne privleče k sodniku, in sodnik te izroči biriču, in birič te vrže v ječo. 59Pravim ti, nikakor ne prideš iz nje, dokler ne plačaš tudi zadnjega vinarja.