Psalms 107

107. Poglavje

1Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova! 2Tako naj govoré rešenci Gospodovi, ki jih je rešil iz rok tlačitelja 3in ki jih je zbral iz dežel, od vzhoda in od zahoda, od severa in od morja. 4Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli; 5lačni so bili in žejni, njih duša je hirala v njih. 6Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske, 7in vodil jih je po pravem potu, da bi dospeli v mesto za prebivališče. 8Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških: 9da on siti dušo potrebno in dušo gladno napolnjuje z dobrim. 10Kateri so sedeli v temoti in v smrtni senci, v bridkosti sponah in v železju, 11ker so se upirali besedam Boga mogočnega in so zavrgli sklep Najvišjega; 12zato je ponižal njih srce z nadlogo, padli so, in ni ga bilo, ki bi jim bil pomagal. 13Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske; 14izpeljal jih je iz temin in smrtne sence in raztrgal je njih vezi. 15Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških, 16da je strl vrata bronasta in zdrobil zapahe železne. 17Nespametni zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic svojih so prišli v trpljenje. 18Vsaka hrana se je studila njih duši, smrtnim vratom so se približali. 19Tedaj so klicali Gospoda v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske; 20poslal je besedo svojo in jih ozdravil, in jih je otel pogina. 21Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških 22in naj darujejo hvalne daritve ter oznanjajo z radostnim petjem dela njegova! 23Kateri so šli na morje v ladjah, za opravilom svojim po velikih vodah, 24oni so videli dela Gospodova in čuda njegova v globočini: 25Ukaže namreč in napravi vihar, ki visoko žene valove njegove, 26da se zdaj vzpenjajo do neba, zdaj zopet padajo v globočino, duša jim koprni v nadlogi; 27vrtijo se in opotekajo kakor pijani, in vsa njih spretnost je izginila. 28Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske; 29premenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi. 30Tedaj se razveselé, da so se pomirili valovi, in tako jih je peljal v pristanišče zaželjeno. 31Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških; 32in naj ga poveličujejo v zboru ljudstva ter v seji starejšin naj ga hvalijo! 33Reke izpreminja v puščavo in studence vodá v žejna tla, 34zemljo rodovitno v solnato puščo zavoljo hudobnosti prebivalcev njenih. 35Puščavo izpreminja v jezero in suhotna tla v studence vodá. 36In tja naseli lačne, da zidajo mesto za prebivanje 37in da posejejo njive in zasadé vinograde in pridelajo vsakoleten sad. 38Blagoslavlja jih tako, da se množijo silno, in njih živine ne zmanjšuje. 39Zmanjšani so pač bili in ponižani vsled zatiranja, nesreče in bridkosti. 40On, ki izliva zaničevanje nad kneze in dela, da tavajo po praznoti, ki je brez potov, 41na višavo je postavil siromaka iz bede in mu razmnožil rodovine kakor črede. 42Vidijo to pravični in se veselé, vsa malopridnost pa zapre usta svoja. 43Kdorkoli je moder, naj pazi na to, in uvažujejo naj milosti Gospodove!