Gen 43 | SloKJV | STEP | Lakota v deželi pa je bila huda.

Genesis 43

43. Poglavje

1 Lakota v deželi pa je bila huda. 2 Pripetilo se je, ko so pojedli žito, ki so ga prinesli iz Egipta, da jim je njihov oče rekel: „Ponovno pojdite, kupite nam malo hrane.“ 3 Juda mu je spregovoril, rekoč: „Človek nam je slovesno ^{▼▼slovesno…: hebr. zagotovo zatrdil.} izpričal, rekoč: ‚Ne boste videli mojega obraza, razen če bo z vami vaš brat.‘ ^b 4 Če hočeš z nami poslati našega brata, bomo šli dol in ti kupili hrano, 5 toda če ga nočeš poslati, ne bomo šli dol, kajti človek nam je rekel: ‚Ne boste videli mojega obraza, razen če bo z vami vaš brat.‘“ 6 Izrael je rekel: „Zakaj postopate z menoj tako slabo, da ste možu povedali, da imate še brata?“ 7 Rekli so: „Mož nas je strogo ^{▼▼strogo: hebr. vprašujoče.} povprašal on našem stanju in o našem sorodstvu, rekoč: ‚Ali vaš oče še živi? Imate še enega brata?‘ In povedali smo mu glede na pomen ^{▼▼pomen: hebr. usta.} teh besed. Mar bi lahko zagotovo vedeli, da bo rekel: ‚Vašega brata pripeljite dol?‘“ 8 Juda pa je svojemu očetu Izraelu rekel: „Pošlji dečka z menoj in bomo vstali ter šli, da bomo lahko živeli in ne umrli, tako mi, kakor ti in tudi naši malčki. 9 Jaz bom poroštvo zanj. Iz moje roke ga boš zahteval. Če ^e ti ga ne privedem in postavim predte, potem naj krivdo nosim na veke, 10 kajti razen, če se ne bi obotavljali, bi se zagotovo ^{▼▼zagotovo…: dvakrat s tem.} sedaj drugič vrnili.“

11 § Njihov oče Izrael jim je rekel: „Če mora biti to sedaj tako, storite tole. Denite v vaše posode od najboljših sadov v deželi in odnesite dol človeku darilo, malo balzama, malo meda, dišave, miro, oreščke in mandlje. 12 V svoje roke vzemite dvojen denar. Denar, ki je bil priveden nazaj v ustjih vaših vreč, ga ponovno odnesite v vaši roki; morda je bila to pomota. 13 Vzemite tudi vašega brata in vstanite, ponovno pojdite k človeku. 14 Bog Vsemogočni pa naj vam da usmiljenje pred človekom, da lahko odpošlje proč vašega drugega brata in Benjamina. Če ^{▼▼Če…: ali, In jaz, kakor sem bil, itd.} bom oropan svojih otrok, sem oropan.“

15 Možje so vzeli to darilo in v svojo roko vzeli dvojen denar in Benjamina. Vstali in odšli dol k Egiptu in obstali pred Jožefom. 16 Ko je Jožef zagledal z njimi Benjamina je gospodarju svoje hiše rekel: „Privedi te može domov in zakolji ^{▼▼zakolji: hebr. ubij klanje.} in pripravi, kajti ti možje bodo opoldan kosili ^{▼▼kosili: hebr. jedli.} z menoj.“ 17 Človek je storil kakor je Jožef zaukazal in človek je može privedel v Jožefovo hišo. 18 Možje pa so bili prestrašeni, ker so bili privedeni v Jožefovo hišo. Rekli so: „Zaradi denarja, ki je bil prvič vrnjen v naše vreče, smo bili privedeni noter; da lahko ^{▼▼nas…: hebr. sebe zvali na nas.} zoper nas iščejo priložnost in padejo na nas in vzamejo za sužnje nas in naše osle.“ 19 Približali so se oskrbniku Jožefove hiše ter se z njim posvetovali pri hišnih vratih 20 in rekli: „Oh gospod, prvič ^k smo zares ^{▼▼zares…: hebr. prihajajoč dol prišli dol.} prišli dol, da kupimo hrano 21 in pripetilo se je, ko smo prišli v gostišče, da smo odprli naše vreče in glej, denar vsakega človeka je bil v ustju njegove vreče, naš denar v polni teži in mi smo ga ponovno prinesli v naši roki. 22 In še en denar smo prinesli dol v naših rokah, da kupimo hrano. Ne moremo povedati kdo je naš denar položil v naše vreče.“ 23 Rekel je: „Mir vam bodi, ne bojte se. Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je v vaše vreče dal zaklad. Jaz ^{▼▼Jaz…: hebr. Vaš denar je prišel k meni.} sem imel vaš denar.“ In k njim je privedel Simeona. 24 Človek je može privedel v Jožefovo hišo in jim dal ⁿ vode in umili so si svoja stopala in njihovim oslom je dal krmo. 25 In pripravili so darilo za Jožefa, ki je prišel opoldan, kajti slišali so, da bodo tam jedli kruh.

26 Ko je Jožef prišel domov, so mu prinesli darilo, ki je bilo v njihovi roki, v hišo in se mu priklonili k zemlji. 27 Vprašal jih je o njihovi ^{▼▼njihovi: hebr. njihovem miru.} blaginji in rekel: „Ali je vaš ^{▼▼Ali je vaš…: hebr. Je mir vašemu očetu?} oče zdrav, starec, o katerem ste govorili? Ali še živi?“ 28 Odgovorili so: „Tvoj služabnik, naš oče, je dobrega zdravja, on je še vedno živ.“ In sklonili so svoje glave in se globoko priklonili. 29 Povzdignil je svoje oči in zagledal svojega brata Benjamina, sina svoje matere ter rekel: „Ali je to vaš mlajši brat, o katerem ste mi govorili?“ Rekel je: „Bog ti bodi milostljiv, moj sin.“ 30 Jožef se je podvizal, kajti njegova notranjost je hrepenela za njegovim bratom in iskal je kje bi se zjokal in vstopil v svojo sobo in se tam zjokal. 31 Umil si je svoj obraz, odšel ven in se zadrževal ter rekel: „Pripravite kruh.“ 32 Pripravili so posebej zanj in posebej zanje in posebej za Egipčane, ki so jedli z njim, ker Egipčani ne smejo jesti kruha s Hebrejci, kajti to je Egipčanom ogabnost. 33 Sedeli so pred njim, prvorojenec glede na njegovo pravico prvorojenstva in najmlajši glede na svojo mladost in možje so se čudili drug drugemu. 34 Vzel je in jim poslal jedi izpred sebe, toda Benjaminovih jedi je bilo petkrat več kakor od kateregakoli izmed njih. In pili so in bili ^{▼▼bili…: hebr. predvsem pili.} veseli z njim.