Heb 12 | SlvZNZ | STEP | Tako kot gledalci na stadionu spodbujajo tekmovalce, naj bi misel na te junake vere bila spodbuda nam v naši borbi. Odložimo vse, kar bi nas v tej borbi moglo ovirati, predvsem greh, ki nas vedno znova hoče zasužnjiti. Vztrajno tecimo še ta zadnji del poti, ki je pred nami.

‏ Hebrews 12

Bog vzgaja svoje otroke

1 Tako kot gledalci na stadionu spodbujajo tekmovalce, naj bi misel na te junake vere bila spodbuda nam v naši borbi. ^{▼▼Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe …} Odložimo vse, kar bi nas v tej borbi moglo ovirati, predvsem greh, ki nas vedno znova hoče zasužnjiti. Vztrajno tecimo še ta zadnji del poti, ki je pred nami. 2 Ne ozirajmo se ne na levo, ne na desno, ampak glejmo samo na Jezusa. On nam je pokazal pot vere in nam bo pomagal tudi priti na cilj. ^{▼▼V izvirniku: ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa.} Voljan je bil sramotno umreti na križu, ker je vedel, kakšno veselje ga čaka po vsem tem. Zdaj pa je kot zmagovalec sedel na častno mesto poleg Božjega prestola. 3 Ne pozabite s kakšno potrpežljivostjo je prenašal vse sovraštvo in prezir brezbožnih ljudi, da tudi vi ne bi v času preganjanja obupali.

4 Pravzaprav vam do zdaj še ni bilo treba zastaviti življenja v borbi z grehom. 5 Ali ste že pozabili, kako vas je Bog hrabril kot svoje otroke? ^{▼▼V izvirniku: sinove.} Takole vam je govoril:

“Sin moj, bodi hvaležen Gospodu,
da te vzgaja.
Ne obupaj, če te mora kaznovati.
6 Saj prav s tem da te kara,
kaže, da te ljubi. Ko te vzgaja,
dokazuje, da si res njegov otrok.” ^{▼▼Pregovori 3,11-12.}
7 Če torej morate trpeti, je to del Božje vzgoje, saj Bog ravna z vami tako, kot vsak ljubeči oče ravna s svojimi otroki. Kdo je sploh kdaj slišal o sinu, ki ga nikoli niso kaznovali? 8 Mnogo slabše bi bilo, če vas Bog ne bi kaznoval, kot tudi telesni očetje kaznujejo svoje otroke, kadar je potrebno. To bi pomenilo, da niste njegovi otroci. 9 Naši starši so nas tudi kaznovali, pa jih vendar spoštujemo. Koliko bolj se moramo šele podvreči vzgoji našega nebeškega Očeta, ^{▼▼V izvirniku: Očeta duhov.} ki nas vzgaja za večno življenje. 10 Naši starši so nas vzgajali samo nekaj kratkih let, kot so najbolje vedeli in znali, vemo pa, da nas Bog vedno kara tako kot je prav, da bi mu bili kot otroci podobni. ^{▼▼V izvirniku: da bomo deležni njegove svetosti.} 11 Nihče se ne veseli kazni: to namreč boli. Pozneje pa bo to prineslo žetev pravičnosti in miru tistim, ki so bili kaznovani. ^{▼▼V izvirniku: Pozneje pa daje njim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.}

Kako naj služimo Bogu

12 Znova naj se ojačajo vaše slabotne roke, da bi jih lahko dvignili v molitvi. Vaše utrujene noge naj bodo spet čvrste, da bi lahko korakali v veri naprej. 13 Poravnajte svoje poti, da tisti, ki so hromi, ne bi padli in se poškodovali, ampak da bi ozdraveli.

14 Potrudite se, da živite v miru z vsemi ljudmi. Vaše življenje naj bo čisto in sveto, ^{▼▼V izvirniku: iščite miru z vsemi in posvečenja.} sicer ne boste videli Boga. 15 Pazite, da ne bi kdo izmed vas ravnodušno zavrnil Božje milosti. Varujte se zagrenjenosti, da ne bi pognala korenin, kajti če se razbohoti, povzroča samo težave in mnoge ovira v duhovnem življenju. 16 Bežite od spolnih grehov in ne bodite brezbožni, kot je bil Ezav, ki so mu bile pomembne samo materialne stvari. Za krožnik leče je zamenjal pravico do nasledstva in poseben očetov blagoslov, ki mu je pripadal kot najstarejšemu sinu. 17 Pozneje je sicer v solzah prosil svojega očeta, da bi ga blagoslovil. Vendar je bilo prepozno za kesanje.

18 Vam ni bilo treba stati v strahu ob vznožju gore, ki je bila vsa v plamenih, potem pa v črni temi in v silnem viharju, ki se je zagnal vanjo. Vse to so doživeli Izraelci na Sinaju, ko jim je Bog dal svoje zapovedi. 19 Slišali so mogočno donenje trobente in glas, ki je bil kot silno grmenje. Ljudstvo je prestrašeno prosilo Boga, naj jim preneha govoriti. 20 Strah jih je bilo Božje zapovedi. “Vsakega človeka in vsako žival, ki bi se le dotaknila te gore, morate kamenjati.” ^{▼▼2. Mojzesova 19,13.} 21 To, kar se je zgodilo pred njihovimi očmi, je bilo tako strašno, da je celo Mojzes priznal: “Trepetam od groze in strahu.” ^{▼▼5. Mojzesova 9,19.} 22 Vi pa ste prišli naravnost h gori Sionu, k mestu živega Boga. To je nebeški Jeruzalem, kjer se skupaj z množico angelov radostni klanjate živemu Bogu. 23 Iz cerkve prvorojenih ste in vaša imena so zapisana v nebesih, zatekli ste se k Bogu, ki bo sodil vse ljudi. Prav v tem velikem zboru ste skupaj z vsemi, ki so nam vzgled zaradi svoje vere in so že prispeli na cilj. ^{▼▼V izvirniku: … k duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost.} 24 Da, prišli ste k Jezusu samemu, s katerim je Bog začel nekaj novega za nas ljudi. Da bi nas očistil greha, je Kristus za nas prelil svojo kri na križu. Kri Abela, ki ga je njegov brat ubil, je zahtevala maščevanje, Kristusova kri pa govori o odpuščanju. ^{▼▼V izvirniku: … k sredniku nove zaveze, Jezusu, in h krvi kropljenja, ki govori boljše kot Abelova.}

25 Poslušajte torej tega, ki vam zdaj govori. Ne umikajte se – kot tedaj Izraelski narod, – da bi prisluhnili njegovemu glasu. Kajti kazen jim ni ušla, ker na Sinaju niso hoteli poslušati Boga. Nas pa bo zadela kazen še mnogo huje, če bomo zavrnili tega, ki nam zdaj govori iz neba. 26 Takrat se je od njegovega glasu zatresla samo zemlja. Zdaj pa je obljubil: “Še enkrat bom zatresel, pa ne samo zemljo, temveč tudi nebo!” ^{▼▼Agej 2,6.} 27 To “še enkrat” pomeni: Vse, kar nima čvrstega temelja, bo propadlo in le tisto, kar je večno bo obstalo. 28 Ker imamo torej kraljestvo, ki ga nihče ne more uničiti, razveselimo Boga s tem, da mu služimo s hvaležnostjo in delamo po njegovi volji s svetim strahom in spoštovanjem. 29 Zakaj naš Bog je ogenj, ki uničuje.