2 Kings 4

4. Poglavje

1Neka žena pa izmed žen proroških sinov kliče k Elizeju in reče: Hlapec tvoj, moj mož, je umrl, ti pa veš, da se je bal hlapec tvoj Gospoda. Pa je prišel upnik in hoče vzeti oba otroka moja sebi za hlapca! 2Elizej ji reče: Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši? Odgovori: Dekla tvoja nima ničesar v hiši kakor le vrček olja. 3Tedaj veli: Pojdi, naprosi si zunaj posod od vseh svojih sosed, praznih posod in nikar le malo. 4In stopi noter in zakleni duri za seboj in za sinoma svojima in potem nalij vse te posode; in katera bo polna, jo postavi vstran. 5In odide od njega ter zaklene duri za sabo in za sinoma svojima; ta ji prinašata posode in ona naliva. 6In ko so bile posode polne, veli sinu svojemu: Še mi podaj posodo! A on ji reče: Ni več posode tu! In olje se ustavi. 7Nato gre in naznani možu Božjemu. On reče: Pojdi, prodaj olje in poplačaj dolg; in kar ostane, ob tem se živi s svojima sinoma! 8In nekega dne gre Elizej skozi Sunam, in ondi je bila bogata žena; ta ga pridrži, da bi pri njej jedel. In kadarkoli je poslej šel mimo, je stopil k njej in zaužil kruha. 9In ona reče možu svojemu: Glej, spoznavam, da je to svet mož Božji, ki vedno hodi mimo nas. 10Narediva mu, prosim, zidano zgornjo izbico in vanjo mu postavimo posteljo, mizo, stol in svečnik; in kadar pride k nam, naj vstopi. 11In ko je neki dan dospel k njima, stopi v zgornjo izbico in tam počiva. 12Potem veli hlapcu svojemu Gehaziju: Pokliči to Sunamljanko! In ko jo pokliče, stopi ona predenj. 13In on mu veli: Reci ji, prosim: Glej, trudila si se za naju z vso to postrežbo; morem li kaj zate storiti? Ali naj govorim zate s kraljem ali s poveljnikom vojske? Ona odgovori: Prebivam sredi svojega ljudstva. 14In on vpraša: Kaj torej naj se stori zanjo? Gehazi odgovori: Pač nekaj! Sina nima, in njen mož je star! 15In veli: Pokliči jo! In ko jo pokliče, stopi ona med duri. 16In ji reče: Ko se ponovi ta čas, čez leto, boš pestovala sina! Ona reče: Nikar, gospod moj, mož Božji, ne laži dekli svoji! 17A žena spočne in rodi sina ob tem času, ko se je ponovilo leto, kakor ji je bil rekel Elizej. 18In ko je deček odrastel, se prigodi nekega dne, da gre ven k očetu svojemu, k ženjcem. 19Tu reče očetu svojemu: O glava moja, glava moja! On pa veli hlapcu: Nesi ga k materi njegovi! 20Ta ga vzdigne in odnese materi njegovi. Ona ga posadi na kolena svoja do opoldne, in nato je umrl. 21In ona stopi gori in ga položi na posteljo moža Božjega, zaklene in odide ven. 22In kliče možu svojemu in reče: Pošlji mi, prosim, enega izmed hlapcev in oslico, da pohitim do moža Božjega in se zopet vrnem. 23On vpraša: Čemu hočeš k njemu danes? Saj ni mlaj, ne sobota. Ona reče: Dobro bode! 24In osedla oslico in veli hlapcu svojemu: ženi hitro naprej in ne zadržuj me v ježi, razen če ti povem! 25Odpravi se torej in pride k možu Božjemu na goro Karmel. Ko jo zagleda mož Božji oddaleč, reče Gehaziju, hlapcu svojemu: Glej, tam je Sunamljanka! 26Sedaj pa ji teci, prosim, naproti in jo vprašaj: Se ti li godi dobro? Dobro li možu tvojemu? Dobro li je dečku? Ona odgovori: Dobro. 27Ko pa pride do moža Božjega na goro, se oklene nog njegovih. In Gehazi pristopi, da bi jo odrinil. Ali mož Božji veli: Pusti jo! kajti njena duša je v bridkosti, in Gospod mi je prikril in mi ni naznanil. 28Tedaj reče ona: Sem li mar gospoda svojega prosila sina? Nisem li rekla, da me ne varaj? 29Nato veli on Gehaziju: opaši si ledja in vzemi palico mojo v roko in pojdi tja! Ako te kdo sreča, ga ne pozdravi, in če te kdo pozdravi, ga ne zahvali, in položi mojo palico dečku na obraz! 30A mati dečkova reče: Kakor res živi Gospod in kakor živi duša tvoja, tebe jaz te ne pustim! Vstane torej in gre zanjo. 31Gehazi pa ju je bil prešel in položil palico dečku na obraz, a ni bilo glasu, ne čuta. Zatorej se vrne in mu pride naproti in mu pove, rekoč: Deček se ni prebudil! 32In ko pride Elizej v hišo, glej, deček leži mrtev na postelji njegovi. 33In on stopi noter in zaklene duri pred njima obema in moli h Gospodu. 34In stopi gori in leže na dečka in položi usta svoja na njegova usta in oči svoje na njegove oči in roke svoje na njegove roke, in se razprostre nad njim, da se je ogrelo dečkovo meso. 35Potem se vzdigne in hodi po hiši sem in tja, in zopet stopi gori in se razprostre nad njim. In deček kihne sedemkrat, potem odpre oči. 36On pa pokliče Gehazija in veli: Pokliči to Sunamljanko! Pokliče jo torej, in ko pride noter k njemu, reče: Vzemi sina svojega! 37Tedaj pristopi ona in mu pade pred noge in se prikloni do tal, nato vzame sina in odide. 38Elizej pa pride zopet v Gilgal. In bila je lakota v deželi, in proroški sinovi so sedeli pred njim; in veli svojemu hlapcu: Pristavi velik lonec in skuhaj jed iz zelenjadi proroškim sinovom. 39In eden gre na polje nabirat zelišč in najde nekaj kakor trto in nabere ž nje divjih buček polno oblačilo svoje; in ko se vrne, jih zreže v lonec za jed; niso namreč tega poznali. 40In nalijejo možem, da bi jedli. In ko so jedli od te jedi, zavpijejo in reko: O mož Božji, smrt je v loncu! In niso mogli jesti. 41On pa veli: Prinesite sem moke! In vrže moke v lonec in reče: Izlij ljudstvu, da bi jedli! In ni bilo nič hudega v loncu. 42In pride mož iz Baal-salisa in prinese možu Božjemu od prvin svojih: dvajset ječmenovih kruhov in svežega klasja v vreči svoji. On pa veli: Daj ljudstvu, da bi jedli! 43Njegov strežnik pa reče: Kaj? ali naj to dam sto možem? Pa on veli: Daj ljudstvu, da bi jedli! zakaj tako pravi Gospod: jedli bodo, in še preostane. 44Postavi torej prednje, in jedli so in je še ostalo po besedi Gospodovi.