Daniel 4

4. Poglavje

1Nebukadnezar kralj vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: Mir naj se vam pomnoži! 2Vzvidelo se mi je, da oznanjam znamenja in čudeže, ki jih je Bog najvišji storil pri meni. 3Kako velika so znamenja njegova in čudeži njegovi kako mogočni! Kraljestvo njegovo je kraljestvo večno in gospostvo njegovo od roda do roda! 4Jaz Nebukadnezar, ko sem pokojno živel v hiši svoji in srečo užival v palači svoji, 5sem videl sanje, ki so me prestrašile; in premišljevanje na ležišču mojem in prikazni glave moje so me plašile. 6Zato sem dal povelje, naj privedejo predme vse modrijane babilonske, da bi mi oznanili tistih sanj razlago. 7Pridejo torej pismouki, rotilci, Kaldejci in vedeževalci, in jim povem sanje; ali niso mi oznanili njih razlage. 8Nazadnje pa stopi predme Daniel, ki mu je bilo ime Beltsazar po imenu boga mojega in v katerem je duh svetih bogov; in njemu povem sanje, rekoč: 9Beltsazar, višji pismoukov, ker vem, da je v tebi svetih bogov duh ter da ti nobena skrivnost ni pretežka, povej mi prikazni mojih sanj, ki sem jih videl, in njih razlago! 10Prikazni glave moje na ležišču mojem pa so bile te: Videl sem, in glej: drevo stoji sredi zemlje, in višina njegova ogromna. 11Drevo je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba, in bilo ga je videti do konca vse zemlje. 12Listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse; poljske zveri so imele senco pod njim in ptice nebeške so gnezdile na njegovih vejah in ž njim se je živilo sleherno meso. 13Videl sem v prikaznih glave svoje na ležišču svojem, in glej: varuh in svetnik stopi doli z neba, 14glasno vpije in tako veli: Posekajte drevo in mu porežite veje, posmukajte mu listje ter raztresite sad njegov! Zveri naj zbežé izpod njega in ptiči z vej njegovih! 15Toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju; in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi mu bodi delež v travi zemeljski. 16Človeško srce njegovo bodi izpremenjeno in dá naj se mu zverinsko srce; in sedem časov naj mine nad njim. 17Po sklepu varuhov je to poročilo in povelje svetih je ta beseda, da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim. 18Te sanje sem videl jaz Nebukadnezar kralj; ti pa, Beltsazar, povej njih razlago, ker mi jih ne morejo razložiti vsi modrijani kraljestva mojega; ali ti moreš, ker v tebi je svetih bogov duh. 19Tedaj postoji Daniel, ki mu je ime Beltsazar, strmeč skoraj eno uro, in misli njegove ga plašijo. Kralj izpregovori in reče: Beltsazar, ne plašijo naj te sanje in njih razlaga! Beltsazar odgovori in reče: Gospod moj, da bi veljale sanje tvojim sovražilcem in neprijateljem tvojim njih razlaga! 20Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji 21in listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile ptice nebeške: 22to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in gospostvo tvoje do konca zemlje. 23A da je videl kralj varuha in svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju, in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi poljskimi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim – 24to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad gospoda mojega, kralja: 25Pahnejo te ven izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in rosa nebeška te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče. 26In da so veleli, naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bode kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa. 27Zatorej ti bodi, o kralj, ugoden svet moj, da pretrgaj grehe svoje s pravičnostjo in krivice svoje z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša blagostanje tvoje. 28Vse to je prišlo nad kralja Nebukadnezarja. 29Ob koncu dvanajstih mesecev se je izprehajal po kraljevem dvoru v Babilonu. 30In je izpregovoril ter rekel: Ni li to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo mogočnosti svoje in v čast slave svoje? 31Še je bila tista beseda v ustih kraljevih, pa pride glas z neba: Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto! 32In spode te izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, travo ti bodo dajali jesti kakor volom in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče. 33To uro se je izpolnila ta beseda pri Nebukadnezarju: bil je vržen izmed ljudi, in jedel je travo kakor voli in telo njegovo se je močilo z roso nebeško, da so mu lasje zrasli kakor orlom perje in nohti kakor ptičji kremplji. 34Ob koncu tistih dni pa sem povzdignil jaz Nebukadnezar oči proti nebesom, in razum moj se mi je povrnil; in hvalil sem Najvišjega in slavil sem in poveličeval njega, ki večno živi, čigar gospostvo je večno gospostvo in kraljestvo njegovo od roda do roda. 35In vse prebivalce zemlje je šteti za nič, in po volji svoji ravna z vojsko nebeško in s prebivalci zemlje, in nikogar ni, ki more njegovi roki braniti in mu reči: Kaj delaš? 36V tistem času se mi je povrnil razum moj in v čast mojega kraljestva se mi je povrnila slava moja in svetlost; in moji svetovalci in mogočneži so me iskali, in bil sem zopet postavljen v kraljestvo svoje in posebna velikost mi je bila pridejana. 37Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa dela njegova so resnica in pota njegova pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna on ponižati.