Eze 31 | SloChraska | STEP | In zgodilo se je v enajstem letu, prvi dan tretjega meseca, da mi pride beseda Gospodova , govoreč:

Ezekiel 31

31. Poglavje

1 In zgodilo se je v enajstem letu, prvi dan tretjega meseca, da mi pride beseda Gospodova, govoreč: 2 Sin človečji, govori Faraonu, kralju egiptovskemu, in vsej množici njegovi: Komu si enak v velikosti svoji? 3 Glej, Asur je bil ceder na Libanonu, z lepimi vejami, košat za senco in silno visok, in vrh njegov je segal med oblake. 4 Vode so storile, da se je tako povzpel, globočina, da je visoko vzrastel: reke njene so tekle povsod okoli njegovih korenin in potoke svoje je izlivala do vseh dreves na polju. 5 Zato je vzrastel više nego vsa drevesa na polju in mladike njegove so se pomnožile ter veje njegove podaljšale vsled obilnih vod, ko se je razširjal. 6 Vsi ptiči nebeški so gnezdili v njegovih vejah in vse zverine poljske so rodile pod njegovimi mladikami, in v senci njegovi so prebivali vsi veliki narodi. 7 In bil je prelep v velikosti svoji in ker je imel široko raztegnjene odrastke: kajti korenine njegove so bile ob obilih vodah. 8 Cedre na vrtu Božjem ga niso nadkriljevale, ciprese se niso mogle enačiti z vejami njegovimi in javori niso bili kakor mladike njegove; nobeno drevo na vrtu Božjem mu ni bilo enako v lepoti. 9 Lepega sem ga naredil z množino odrastkov njegovih; in zavidala so mu vsa drevesa edenska, ki so bila na vrtu Božjem. 10 Zato je tako rekel Gospod Jehova: Ker si tako visoko vzrastel – da, vrh je iztezal tja med oblake in srce njegovo se je prevzelo zaradi visokosti njegove: 11 zato ga dam v pest mogočniku med narodi, naj le ravna ž njim, kakor hoče; zaradi brezbožnosti njegove sem ga zavrgel. 12 In tujci, silovitniki med narodi, so ga posekali ter vrgli na tla: njegovi odrastki so popadali po gorah in po vseh dolinah in veje njegove so se polomile in obležale po vseh globinah dežele; in vsa zemeljska ljudstva so šla izpod sence njegove in se niso več zanj zmenila; 13 na podrti trup njegov so sedli vsi ptiči nebeški in po vejah njegovih čepé vse zverine zemlje: 14 da naj se ne povzdiguje nobeno drevo ob vodah zaradi visokosti svoje ter ne izteza vrha tja med oblake, da se tudi njih mogočneži ne zanašajo nase zaradi visokosti svoje, ker vsi pijejo vodo; zakaj vsi so izročeni smrti v spodnje kraje zemlje, sredi med sinove človeške, k njim, ki se pogrezajo v jamo. 15 Tako pravi Gospod Jehova: V dan, ko je šel doli v pekel, ^{▼▼Hebr. šeol; enako tudi v. 16.17; 32,21.27.
,} ^b sem napravil žalovanje; zagrnil sem globočino zaradi njega in ustavil njene reke, in velike vode so se zajezile; Libanonu pa sem velel žalovati po njem, in zaradi njega so omedlevala vsa drevesa na polju. 16 Storil sem, da so se od hrupa njegovega padca tresli narodi, ko sem ga pahnil doli v pekel k njim, ki so se pogreznili v jamo. In potolažila so se vsa drevesa Božja, vsa izbrana in najboljša drevesa libanonska, vsa, ki jih namaka voda, v spodnjih krajih zemlje. 17 Tudi ona so šla ž njim doli v pekel k pobitim od meča, ki so kot njegovi pomočniki sedeli v senci njegovi med narodi. 18 Komu si enak v taki slavi in velikosti med drevesi edenskimi? A pahnjen boš z drevesi edenskimi v spodnje kraje zemlje, med neobrezanci boš ležal ž njimi, ki so pobiti z mečem. To je Faraon in vsa množica njegova, govori Gospod Jehova.