Gen 17 | SloChraska | STEP | Ko je pa Abram imel devetindevetdeset let, se prikaže Gospod Abramu ter mu reče: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi.

Genesis 17

17. Poglavje

1 Ko je pa Abram imel devetindevetdeset let, se prikaže Gospod Abramu ter mu reče: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi. 2 In zavezo svojo naredim med seboj in teboj in pomnožim te presilno. 3 Tedaj pade Abram na obličje svoje, in Bog je govoril ž njim, rekoč: 4 Jaz sem, glej, zaveza moja je s teboj, in oče bodeš množici narodov. 5 In ne bo se več imenovalo ime tvoje Abram, temuč ime tvoje bodi Abraham, ^{▼▼T. j. oče množice.} zakaj za očeta množici narodov sem te postavil. 6 In naredim te rodovitnega presilno, in storim te v narode, in kralji bodo izhajali iz tebe. 7 In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj. 8 In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega, vso deželo Kanaansko, v večno posest, in bodem jim Bog. 9 In reče Bog Abrahamu: Ti torej hrani zavezo mojo, ti in seme tvoje za teboj po rodovih svojih. 10 Ta je zaveza moja med menoj in vami in semenom tvojim za teboj, ki naj jo ohranite: Obrezan vam bodi vsak moški. 11 Obrezujte torej meso prednje kožice svoje; to bodi zaveza med menoj in vami. 12 Osem dni po porodu naj se obreže vsak moški po rodovih vaših, rojen doma ali kupljen z denarjem od katerihkoli tujcev, ki niso iz tvojega semena. 13 Vsekakor bodi obrezan i rojeni na domu tvojem i kupljeni z denarjem tvojim: tako bode zaveza moja na vašem mesu za večno zavezo. 14 Neobrezan moški pa, ki ne obreže mesa kožice svoje, ta duša bo iztrebljena izmed ljudstva svojega; prelomil je zavezo mojo. 15 In Bog reče Abrahamu: Za Sarajo pa, ženo tvojo: ne imenuj je Saraje, ampak Sara ^{▼▼T. j. kneginja.} ji bodi ime. 16 Ker blagoslovil jo bom in tudi iz nje ti dam sina; blagoslovil jo bom, da bode mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje. 17 Tedaj pade Abraham na obličje svoje in se zasmeje ter pravi v srcu svojem: Bo li sto let staremu se rodil otrok? in Sara, devetdeset let stara, bo li rodila? 18 In reče Abraham Bogu: O da bi le Izmael živel pred teboj! 19 A Bog veli: Vendar ti pa Sara, žena tvoja, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in zavezo svojo ustanovitim ž njim, da bodi večna zaveza semenu njegovemu za njim. 20 A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, in ga storim rodovitnega in ga pomnožim presilno; dvanajst knezov bo rodil, in naredim ga za očeta velikega naroda. 21 Zavezo svojo pa ustanovim z Izakom, ki ti ga bo Sara rodila o ravno tem času ob letu. 22 In nehal se je pogovarjati ž njim in šel je Bog gori od Abrahama. 23 Tedaj vzame Abraham Izmaela, sina svojega, in vse rojene v hiši svoji in kateregakoli je bil kupil z denarjem svojim: vsakega moškega iz domačih svojih, in še isti dan obreže meso njih kožic, kakor je ž njim Bog govoril. 24 Imel pa je Abraham devetindevetdeset let, ko je bilo obrezano meso neobreze njegove, 25 Izmael pa, sin njegov, trinajst let, ko je bilo obrezano meso neobreze njegove. 26 Ravno tisti dan sta bila obrezana Abraham in Izmael, sin njegov. 27 In vsi moški hiše njegove, i rojeni doma i kupljeni z denarjem od tujca, so bili obrezani ž njim vred.