Genesis 27

27. Poglavje

1Zgodi se pa, ko se je bil postaral Izak in so mu oči temnele, tako da ni videl, da pokliče Ezava, sina svojega starejšega, ter mu reče: Sin moj! In ta reče njemu: Tu sem. 2Nato veli: Glej, postaral sem se in ne vem dne smrti svoje. 3Vzemi torej, prosim, orodje svoje, tul in lok svoj, pa pojdi na polje ter ulovi mi lov; 4in pripravi mi okusno jed, kakor jo rad imam, ter prinesi mi, da jem in da te blagoslovi duša moja, preden umrem. 5Rebeka pa je slišala, ko je govoril Izak Ezavu, sinu svojemu. Odide torej Ezav na polje lov lovit, da ga prinese. 6V tem ogovori Rebeka Jakoba, sina svojega: Glej, slišala sem očeta tvojega govorečega z Ezavom, bratom tvojim, ko mu je dejal: 7Prinesi mi lov ter pripravi mi okusno jed, da jo jem in te blagoslovim pred Gospodom, preden umrem. 8Sedaj torej, sin moj, poslušaj glas moj, kar ti jaz velim. 9Pojdi k čredi, vzemi tam ter prinesi mi dva najboljša kozliča, da ju pripravim v okusno jed očetu tvojemu, kakršno ima rad; 10potem jo prineseš očetu svojemu ter jedel bo, da bi te blagoslovil, preden umre. 11Jakob pa reče Rebeki, materi svoji: Glej, Ezav, brat moj, je mož kosmat, jaz pa mož gladek. 12Lahko me potiplje oče moj, in zdel se mu bom, kakor da ga zasmehujem, in pripravim nadse prokletstvo, ne pa blagoslova. 13Pa mu reče mati njegova: Nadme pridi prokletstvo tvoje, sin moj; le poslušaj glas moj ter pojdi in mi prinesi! 14Odide torej, vzame in prinese materi svoji; in mati njegova pripravi okusno jed, kakor je imel rad oče njegov. 15Nato vzame Rebeka oblačila Ezava, sina svojega starejšega, najlepša, ki jih je imela pri sebi doma, in obleče Jakoba, sina svojega mlajšega; 16in s kožicami kozličev obleče roke njegove in gladino vratu njegovega. 17In dene jed okusno s kruhom, ki ga je bila pripravila, v roko Jakoba, svojega sina. 18In gre k očetu svojemu ter reče: Oče moj! Ta veli: Tu sem, kdo si ti, sin moj? 19Jakob odgovori očetu svojemu: Jaz sem, Ezav, prvenec tvoj; storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, prosim, sedi in jej od lova mojega, da me blagoslovi duša tvoja. 20Izak pa reče sinu svojemu: Kako hitro si to dobil, sin moj! In ta reče: Ker je storil Gospod, Bog tvoj, da mi je prišlo naproti. 21Tedaj reče Izak Jakobu: Pristopi, prosim, da te otipljem, sin moj, si li ti sin moj Ezav ali ne? 22Pristopi torej Jakob k Izaku, očetu svojemu, ki ga otiplje ter reče: Glas je glas Jakobov, a te roke so roke Ezavove. 23In ni ga spoznal, zato ker so bile roke njegove podobne rokam Ezava, brata njegovega, kosmate; in ga je blagoslovil. 24In reče: Ti tukaj, si li sin moj Ezav? Jakob odgovori: Sem! 25In reče: Podaj mi in jedel bom od lova sina svojega, da te blagoslovi duša moja. In ko mu je podal, pojé, in ko mu je prinesel vina, popije. 26Nato mu veli Izak, oče njegov: Pristopi le ter me poljubi, sin moj! 27Pristopil je torej in ga poljubil, in ko on začuti duh oblačil njegovih, ga blagoslovi in reče: Glej, duh sina mojega je kakor duh polja, ki ga je blagoslovil Gospod. 28Daj ti torej Bog od rose nebeške in od rodovitnih poljan zemlje ter obilost žita in vina. 29Služijo naj ti ljudstva in klanjajo naj se ti narodi; gospodar bodi bratom svojim, in klanjajo naj se ti matere tvoje sinovi. Kdor te proklinja, vsak bodi proklet, in kdor te blagoslavlja, vsak bodi blagoslovljen! 30Zgodi se pa, ko je nehal Izak blagoslavljati Jakoba in ko je bil komaj Jakob odšel izpred obličja Izaka, očeta svojega, da se Ezav vrne z lova. 31In pripravi tudi on okusno jed in prinese očetu svojemu, ter reče očetu svojemu: Vstani, oče moj, ter jej od lova sina svojega, da me blagoslovi duša tvoja. 32Reče mu pa Izak, oče njegov: Kdo si ti? In odvrne: Jaz, sin tvoj, prvenec tvoj, Ezav. 33Tedaj zatrepeče Izak s trepetom silno velikim ter reče: Kdo pa je tisti, ki je ulovil lov in mi prinesel, in jedel sem od vsega, preden si prišel, in sem ga blagoslovil? Tudi ostane blagoslovljen. 34Ko je pa slišal Ezav očeta svojega besede, zavpije z vpitjem velikim in silno bridkim ter reče očetu svojemu: Blagoslovi me, tudi mene, oče moj! 35On pa reče: Prišel je brat tvoj po zvijači, in odnesel je blagoslov tvoj. 36In reče Ezav: Ni li se prav imenoval Jakob? kajti izpodrinil me je že vdrugič: ob prvenstvo me je pripravil, in glej, zdaj je odnesel blagoslov moj. Nato reče: Nisi li nič blagoslova mi prihranil? 37Odgovarjajoč pa reče Izak Ezavu: Glej, za gospoda sem ti ga postavil, in vse brate sem mu izročil za hlapce, tudi z žitom in vinom sem ga podprl: tebi torej kaj naj še storim, sin moj? 38Reče pa Ezav očetu svojemu: Ali imaš le edin blagoslov, oče moj? Blagoslovi me, tudi mene, oče moj! In Ezav zažene svoj glas ter joka. 39In odgovori Izak, oče njegov, in mu reče: Glej, daleč od rodovitnih poljan zemlje bode bivališče tvoje in daleč od rose nebeške odzgoraj; 40in od meča svojega boš živel, in služil boš bratu svojemu; zgodi se pa, ko boš tako divjal, da otreseš jarem njegov z vratu svojega. 41In sovražil je Ezav Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je bil blagoslovil oče njegov. In Ezav reče v srcu svojem: Bližajo se dnevi žalovanja za mojim očetom, tedaj umorim Jakoba, brata svojega. 42In sporočili so Rebeki besede Ezava, sina njenega starejšega; pošlje torej in pokliče Jakoba, sina svojega mlajšega, ter mu reče: Glej, Ezav, brat tvoj, se tolaži zate s tem, da te umori. 43Sedaj torej, sin moj, poslušaj glas moj: vstani ter pobegni k Labanu, bratu mojemu, v Haran. 44Tam bivaj ž njim malo dni, dokler se ne uleže brata tvojega srd; 45dokler se ne obrne jeza brata tvojega od tebe ter pozabi tisto, kar si mu storil. Potem pošljem in te vzamem k sebi od tam. Zakaj bi naj izgubila vaju oba v enem dnevu? 46Izaku pa reče Rebeka: Studi se mi življenje moje zaradi hčerá Hetejcev. Če vzame Jakob ženo izmed hčer Hetejcev, kakršni sta oni dve, izmed hčer tega kraja, čemu mi življenje?