Job 11

11. Poglavje

1 Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče: 2 Mnogobesedje ali naj ostane brez odgovora, in jezičnik bo li opravičen? 3 Govoričenje tvoje naj sapo zapre ljudem, da bi se posmehoval, ne da te kdo osramoti, 4 in da bi dejal: „Čist je moj nauk in čist sem pred Tvojim obličjem“?! 5 O da bi pa Bog govoril in usta svoja odprl zoper tebe! 6 Da ti naznani skrivnosti prave modrosti, da je mnogotera v znanju; potem bi spoznal, da Bog tebi v prid mnogo pozablja iz krivde tvoje. 7 Moreš li globokost Božjo z umom doseči, ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti? 8 Višave so to nebeške – kaj hočeš početi? globočja je nego šeol ^{▼▼Glej pogl. 7,9.
,} ^b – kaj moreš vedeti? 9 daljša nego zemlja je mera njena in širša nego morje. 10 Če gre On poleg koga in ga dene v zapor in skliče sodni zbor, kdo mu zabrani? 11 Kajti On pozna ničemurne ljudi in vidi krivico, ne da bi mu bilo treba paziti. 12 A puhloglavec dobi šele razum, kadar se divjega osla žrebe prerodi v človeka. 13 Ako obrneš v pravo smer srce svoje in boš k Njemu razprostiral roke – 14 če je krivica na roki tvoji, odpravi jo in nepravičnosti ne daj prebivati v šatorih svojih – 15 res, tedaj boš smel vzdigniti obličje brez madeža in bodeš nepremakljiv in se ne boš bal. 16 Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot vodá, ki so potekle mimo; 17 in življenje ti zasije jasneje nego poldnevna svetloba, in zmrači li se kdaj, mine mrak kakor ob jutru. 18 In boš upal, ker je nada zate, in ogledoval boš svoje, spaval brez skrbi. 19 Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi bodo pa prosili blagovoljnosti tvoje. 20 Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.