Job 3

3. Poglavje

1 Potem odpre Job usta in kolne svoj dan. 2 In izpregovori Job in reče: 3 Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet! 4 Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar! 5 Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši! 6 Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število! 7 Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej! 8 Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana. 9 Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda: 10 zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem. 11 Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa? 12 Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal? 13 Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj 14 s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine, 15 ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom. 16 Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči! 17 Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč; 18 tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca. 19 Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega. 20 Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše? 21 ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade, 22 ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob? 23 Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem? 24 Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda. 25 Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo. 26 Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!