Mark 14

14. Poglavje

1Bila je pa Velika noč in praznik presnih kruhov čez dva dni. In višji duhovniki in pismarji so gledali, kako bi ga z zvijačo ujeli in umorili. 2Kajti govorili so: Ne na praznik, da se morda ljudstvo ne upre. 3In ko je bil v Betaniji, v hiši Simona gobavca, in je sedel za mizo, pride žena, ki je imela alabastrovo posodo mazila iz čiste, dragocene narde; in razbije posodo in mu ga izlije na glavo. 4Bili pa so tu nekateri, ki so se sami pri sebi hudovali: Čemu se je zgodila ta potrata mazila? 5Kajti to mazilo bi se bilo lahko prodalo za več nego tristo denarjev in izkupilo dalo ubogim. In so godrnjali nad njo. 6Jezus pa reče: Pustite jo! kaj jo nadlegujete? Dobro delo je storila na meni. 7Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vselej. 8Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila telo moje za pokop. 9Resnično pa vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, povedalo se bo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin. 10In Juda Iškariot, eden od dvanajsterih, odide k višjim duhovnikom, da jim ga izda. 11Oni pa se razvesele, ko to slišijo, in mu obljubijo dati denarja. In iskal je, kako bi ga o priliki izdal. 12In prvi dan presnih kruhov, ko so klali velikonočno jagnje, mu reko učenci njegovi: Kam hočeš, da gremo in pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje? 13In pošlje dva učencev svojih in jima reče: Pojdita v mesto, in srečal vaju bo človek, ki nese vrč vode. Pojdita za njim, 14in kjer vnide, recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kje je obednica, kjer bom z učenci svojimi jedel velikonočno jagnje? 15In on vama pokaže veliko izbo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam pripravita. 16In učenca odideta in prideta v mesto in najdeta, kakor jima je rekel, ter pripravita jagnje. 17In ko se zvečeri, pride z dvanajsterimi. 18In ko so za mizo sedeli in jedli, reče Jezus: Resnično vam pravim, da me eden izmed vas, ki z menoj jé, izda. 19Oni se pa začno žalostiti in mu praviti eden za drugim: Ali jaz? 20On pa jim reče: Eden dvanajsterih, ki omaka z menoj v skledi. 21Sin človekov sicer gre, kakor je pisano o njem; ali gorje tistemu človeku, ki Sina človekovega izdaja! Bolje bi bilo tistemu človeku, da ne bi bil rojen. 22In ko so jedli, vzame Jezus kruh in blagoslovi in ga prelomi in jim da in reče: Vzemite! to je moje telo. 23In vzame kelih, se zahvali in jim da; in vsi so pili iz njega. 24In jim reče: To je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge. 25Resnično vam pravim, da ne bom več pil od trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil novega v kraljestvu Božjem. 26In ko so odpeli zahvalnico, odidejo na Oljsko goro. 27In jim reče Jezus: Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je: „Pastirja udarim in ovce se razkrope“. 28Ali po vstajenju svojem pojdem pred vami v Galilejo. 29Peter pa mu reče: Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne. 30Pa mu reče Jezus: Resnično ti pravim, da me danes še, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, zatajiš trikrat. 31On pa govori tem bolj goreče: Ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim. Tako so pa tudi vsi govorili. 32In pridejo v ograd, ki mu je ime Getsemane, ter veli učencem svojim: Sedite tu dotlej, da pomolim. 33In vzame Petra in Jakoba in Janeza s seboj. In začne žalovati in trepetati v grozi. 34In jim reče: Žalostna je duša moja do smrti; ostanite tu in čujte. 35Ter odide malo dalje in pade na zemljo in moli, naj preide, če je mogoče, ta ura mimo njega, 36in govori: Aba, Oče! vse je mogoče tebi, vzemi ta kelih od mene, toda ne, kar jaz hočem, ampak kar hočeš ti. 37In pride in jih najde speče ter reče Petru: Simon, spiš? Ali nisi mogel ene ure prečuti? 38Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo; duh je sicer voljan, ali meso je slabo. 39In zopet odide in moli, govoreč iste besede. 40In ko se vrne, jih najde zopet speče, bile so jim namreč oči preutrujene; in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. 41In pride v tretje in jim reče: Spite dalje in počivajte! Dosti je! ura je prišla. Glej, Sin človekov se izdaja grešnikom v roke. 42Vstanite, pojdimo! Glejte, izdajalec moj se je približal. 43In precej, ko je še govoril, pride Juda, eden dvanajsterih, in ž njim množica z meči in koli od višjih duhovnikov in pismarjev in starejšin. 44Dal jim je pa njegov izdajalec znamenje, rekoč: Kogar poljubim, ta je; zgrabite ga in peljite varno. 45In pride in pristopi precej k njemu in reče: Rabi! in ga poljubi. 46Oni pa polože nanj roke svoje in ga zgrabijo. 47Eden tistih pa, ki so zraven stali, izdere meč in mahne hlapca velikega duhovnika in mu odseka uho. 48In Jezus izpregovori in jim reče: Kakor na razbojnika ste prišli z meči in koli lovit me? 49Vsak dan sem bil pri vas, učeč v templju, in niste me zgrabili. Ali da se izpolnijo pisma! 50In zapuste ga vsi in pobegnejo. 51In šel je za njim neki mladenič, s platnom ogrnjen po nagem, in ga popadejo. 52On pa pusti platno in ubeži nag od njih. 53In Jezusa odpeljejo k velikemu duhovniku; in snidejo se pri njem vsi višji duhovniki in starejšine in pismarji. 54In Peter je šel oddaleč za njim, noter na dvor velikega duhovnika; in je sedel s hlapci, grejoč se pri ognju. 55A višji duhovniki in ves veliki zbor so iskali pričevanja zoper Jezusa, da bi ga na smrt izdali; ali ne najdejo ga. 56Kajti mnogi so pričali po krivem zoper njega, ali njih izpovedbe niso bile enake. 57In vstanejo nekateri ter pričajo po krivem zoper njega, govoreč: 58Mi smo ga slišali, da je dejal: Jaz poderem to svetišče, ki je narejeno z rokami, in v treh dneh sezidam drugo, ne narejeno z rokami. 59Ali tudi to njih pričevanje ni bilo enako. 60In veliki duhovnik vstane in stopi na sredo in vpraša Jezusa, rekoč: Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe? 61On pa je le molčal in ni odgovoril ničesar. Zopet ga vpraša veliki duhovnik in mu reče: Si li ti Kristus, Sin Veleslavnega? 62Jezus pa reče: Jaz sem, in videli boste Sina človekovega, da sedi na desnici moči Božje in da prihaja z oblaki neba. 63Veliki duhovnik pa raztrga oblačila svoja in reče: Kaj nam je še treba prič? 64Slišali ste kletvino zoper Boga; kaj se vam zdi? Oni pa vsi razsodijo, da je vreden smrti. 65In nekateri začno pljuvati nanj in mu zakrivati obraz in ga biti za uho in mu praviti: Prorokuj! Tudi služabniki so ga sprejeli z udarci po licih. 66In ko je bil Peter doli na dvorišču, pride ena od dekel velikega duhovnika, 67in videč Petra, da se greje, pogleda nanj in reče: Tudi ti si bil z Nazarečanom Jezusom. 68On pa zataji, rekoč: Ne vem in ne umem, kaj praviš. In gre ven v preddvor, in petelin zapoje. 69In dekla, videč ga, začne zopet praviti tem, ki so zraven stali: Ta je izmed njih. 70On pa zopet taji. In malo potem reko zopet zraven stoječi Petru: Resnično si izmed njih, saj si tudi Galilejec. 71On pa se začne rotiti in prisegati: Ne poznam tega človeka, ki o njem govorite. 72In precej zapoje petelin drugič. In spomni se Peter besede, kako mu je rekel Jezus: Preden petelin dvakrat zapoje, me zatajiš trikrat. In ko to pomisli, se razplače.