Psalms 40

40. Poglavje

1{Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Stanovitno sem čakal Gospoda, in on je, nagnivši se k meni, slišal vpitje moje. 2In me je potegnil iz jame pogube, iz kaluže, in je postavil noge moje na skalo, utrdil korake moje. 3In v usta moja je del novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: mnogi bodo to videli in se bali ter upali v Gospoda. 4Blagor možu, ki stavi v Gospoda upanje svoje ter se ne ozira v prevzetnike in nje, ki odstopajo za lažjo. 5Mnoga so čuda tvoja, o Gospod, Bog moj, ki si jih storil, in mnoge misli tvoje za nas; nihče ni tebi enak; če bi jih hotel oznanjati in pripovedovati, preveliko jih je, da bi jih naštel. 6Klalnih in jedilnih darov se nisi veselil, a ušesa si mi odprl, žgalnih žrtev in daritev za greh nisi zahteval. 7Tedaj sem rekel: Glej, jaz grem – v zvitku knjige je pisano o meni; 8veselje mi je delati tvojo voljo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu. 9Blagovestje o pravičnosti sem oznanjal v zboru velikem, glej, ustnic svojih nisem zadržaval, o Gospod, ti veš. 10Pravičnosti tvoje nisem skrival v srcu svojem, zvestobo tvojo in zveličanje tvoje sem razglasil, nisem utajil milosti in resnice tvoje velikemu zboru. 11Ti pa, o Gospod, ne odtezaj mi usmiljenja svojega, milost in resnica tvoja naj me hranita vedno. 12Kajti obsula so me zla, ki jim ni števila, zgrabile so me krivice moje tako, da ne morem pregledati; več jih je nego glave moje las, in srce moje me je zapustilo. 13Blagovoli me oteti, o Gospod, hiti mi na pomoč, Gospod! 14Osramočeni naj bodo in rdečica naj jih oblije vse vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogube; umaknejo se naj in pridejo v nečast, ki želé nesreče moje. 15Ostrmé naj nad plačilom sramote svoje, ki mi pravijo: Aha, aha! 16Vesele se naj in radujejo v tebi vsi, ki te iščejo; kateri ljubijo rešenje tvoje, govore naj vedno: Poveličan bodi Gospod! 17Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame. Pomoč si moja in rešitelj moj, o Bog moj, ne odlašaj!
Copyright information for SloChraska