Zep 2 | SloChraska | STEP | Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni,

Zephaniah 2

2. Poglavje

1 Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni, 2 preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota srda Gospodovega, preden pride nad vas dan jeze Gospodove! 3 Iščite Gospoda, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost, morda doboste skrivališče ob dnevi jeze Gospodove! 4 Kajti Gaza bo opuščena in Askelon bo puščava, iz Asdoda preženo prebivalce ob belem dne in Ekron bo izruvan. 5 Gorje prebivalcem v pokrajini ob morju, narodu Keretejcev! Beseda Gospodova je zoper tebe, o Kanaan, dežela Filistejcev! pogubim te, da ne bode prebivalca! 6 In pokrajina ob morju postane pašnik s kočami za pastirje in z ograjami za drobnico; 7 in bode pokrajina za ostanek hiše Judove: po njej bodo pasli, v hišah askelonskih bodo zvečer počivali; kajti obišče jih Gospod, njih Bog, in nazaj pripelje njih ujetništvo. 8 Slišal sem zasmehovanje Moabovo in preklinjanje sinov Amonovih, s katerim so zasmehovali ljudstvo moje in sebe veličili proti njegovemu kraju. 9 Zatorej, kakor res živim, govori Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gotovo bode Moab kakor Sodoma in sinovi Amonovi kakor Gomora, koprivja posest in solne jame in večna puščava. Ljudstva mojega ostanek jih opleni in preostanek naroda mojega jih dobi v dedno last. 10 To se jim zgodi za njih prevzetnost, ker so zasmehovali ljudstvo Gospoda nad vojskami in se proti njemu veličili. 11 Strašen jim bode Gospod, kajti stori, da izginejo vsi bogovi zemlje; in po vseh otokih poganskih narodov ga bodo molili, vsakdo s svojega kraja. 12 Tudi vi, Etiopci, boste pobiti z mojim mečem. 13 In on iztegne roko proti severu in uniči Asirijo in Ninive naredi v samoto, suho kakor puščava. 14 In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci. 15 To je tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v srcu svojem: Jaz sem in nobenega ni razen mene! Kako je postalo v puščavo, v ležišče zverini! Vsak, kdor pojde mimo, bo žvižgal, mahal z roko.