Act 27 | SloKJV | STEP | In ko je bilo določeno, da naj bi odpluli v Italijo, so Pavla in nekatere druge jetnike izročili nekomu , po imenu Julij, stotniku Avgustove čete.

Acts 27

27. Poglavje

1 In ko je bilo določeno, da naj bi odpluli v Italijo, so Pavla in nekatere druge jetnike izročili nekomu, po imenu Julij, stotniku Avgustove čete. 2 In ko smo vstopili na ladjo iz Adramítija, smo odrinili ter mislili pluti ob obalah Azije; neki Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke je bil z nami. 3 § In naslednjega dne smo pristali v Sidónu. In Julij je s Pavlom človekoljubno ravnal ter mu dal dovoljenje za odhod na kopno k svojim prijateljem, da se okrepi. 4 In ko smo od tam odpluli, smo jadrali pod Ciprom, ker so bili vetrovi nasprotni. 5 In ko smo jadrali prek morja Kilikije in Pamfilije, smo prišli v Miro, mesto v Likiji. 6 In tam je stotnik našel ladjo iz Aleksandrije, ki je plula v Italijo, in nas vkrcal nanjo. 7 In ko smo mnogo dni počasi jadrali in smo komaj prišli nasproti Knidosa in ker nam veter ni dovoljeval, smo jadrali pod Kreto, ^{▼▼Kreto: ali, ang. Candy.} nasproti Salmone, 8 in ko smo jo komaj prešli, smo prišli v kraj, ki se imenuje Dobri pristani; blizu katerega je bilo mesto Lasája.

9 Torej potem, ko je bilo porabljenega mnogo časa in ko je bilo torej jadranje nevarno, ker je post ^{▼▼post: post je bil na deseti dan sedmega meseca.} sedaj že minil, jih je Pavel opomnil 10 in jim rekel: „Možje, zaznavam, da bo to potovanje z bolečino ^{▼▼bolečino: ali, poškodbo.} in veliko škodo, ne samo za tovor in ladjo, temveč tudi za naša življenja.“ 11 Vendar je stotnik bolj zaupal gospodarju in lastniku ladje kakor tem besedam, ki so bile spregovorjene po Pavlu. 12 In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina svetovala, da tudi od tam odplujejo, če bi na kakršenkoli način lahko dosegli Fojniks in tam prezimili; ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugozahodu in severozahodu. 13 In ko je nežno pihal južni veter, ker so mislili, da so dosegli svoj namen, so od tam dvignili sidro ter jadrali blizu Krete. 14 Toda ne dolgo potem se proti njej dvigne ^{▼▼dvigne: ali, udari.} viharen veter, imenovan evrakílon. ^{▼▼[evrakílon: gr. vzhodni veter ali neurje iz vzhoda.]} 15 In ko je bila ladja ujeta in ni mogla jadrati proti vetru, smo jo pustili peljati. 16 In ko je drvela pod nekim otokom, ki je bil imenovan Kavda, smo imeli mnogo dela, da zavarujemo čoln, 17 katerega so ga dvignili, uporabili pripomočke ter opasali ladjo in ker so se bali, da ne bi nepričakovano nasedli na sipine, so spustili jadra in tako smo bili gnani. 18 In ker nas je vihar silno premetaval, so naslednji dan razbremenili ladjo, 19 in tretji dan smo z našimi lastnimi rokami odvrgli ladijsko opremo. 20 In ko se mnogo dni ni pokazalo niti sonce niti zvezde in je na nas pritiskal ne majhen vihar, je bilo odvzeto vsako upanje, da bi bili rešeni. 21 Toda po dolgi vzdržnosti je Pavel stopil v sredo mednje in rekel: „Možje, morali bi mi prisluhniti in ne odpluti od Krete ter tako ne pridobiti te škode in izgube. 22 In sedaj vas spodbujam, da bodite dobre volje, kajti med vami ne bo nobene izgube kateregakoli človeškega življenja, razen ladje. 23 Kajti to noč je poleg mene stal angel Boga, čigar sem in kateremu služim, 24 rekoč: ‚Ne boj se, Pavel. Priveden moraš biti pred cesarja in glej, Bog ti je podaril vse te, ki jadrajo s teboj.‘ 25 In zato, možje, bodite dobre volje, kajti verjamem Bogu, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26 Vendar moramo biti vrženi na nek otok.“ 27 Toda ko je prišla štirinajsta noč, ko smo bili gnani gor in dol po Adriji, se je okoli polnoči mornarjem zdelo, da so se približali neki deželi. 28 In izmerili so globino in jo namerili dvajset sežnjev, in ko so se pomaknili malo naprej, so ponovno izmerili in jo namerili petnajst sežnjev. 29 Potem so, ker so se bali, da ne bi padli na skale, s krme vrgli štiri sidra in hrepeneli po dnevu. 30 In medtem ko so mornarji nameravali pobegniti z ladje, ko so hoteli čoln spustiti v morje, pod krinko kot da bodo vrgli sidra tudi iz premca, 31 je Pavel rekel stotniku in vojakom: „Razen če ti ne ostanejo na ladji, vi ne morete biti rešeni.“ 32 Potem so vojaki presekali vrvi čolna in ga pustili pasti. 33 In medtem ko je prihajal dan, jih je Pavel vse rotil naj vzamejo hrano, rekoč: „Danes je štirinajsti dan, ko ste čakali in vztrajali ter se postili, brez da bi kaj vzeli. 34 Zato vas prosim, da vzamete nekaj hrane, kajti to je za vaše zdravje, kajti nikomur od vas niti las ne bo padel z glave.“ 35 In ko je tako govoril, je vzel kruh in se v prisotnosti vseh zahvalil Bogu; in ko ga je prelomil, je pričel jesti. 36 Potem so bili vsi dobre volje in so tudi sami vzeli nekaj hrane. 37 Vseh skupaj pa nas je bilo na ladji dvesto šestinsedemdeset duš. 38 In ko so se dovolj najedli, so razbremenili ladjo in v morje vrgli pšenico. 39 In ko je bil dan, niso poznali kopnine, toda odkrili so neki zaliv z obalo, v katerega bi radi, če bi bilo mogoče, vrinili ladjo. 40 In ko so dvignili ^{▼▼dvignili…: ali, odsekali sidra, so jih pustili v morju.} sidra, so se predali morju ter odvezali krmilne vrvi in dvignili veliko jadro k vetru ter se usmerili proti obali. 41 In ko je nepričakovano prišla na kraj, kjer sta se stikali dve morji, je ladja nasedla, in sprednji del je trdno obtičal in ostal nepremičen, toda zadnji del je bil zaradi sile valov razbit. 42 In nasvet vojakov je bil, da pobijejo jetnike, da ne bi kateri od njih odplaval in pobegnil. 43 Toda stotnik, voljan rešiti Pavla, je preprečil njihov namen in ukazal, naj se tisti, ki lahko plavajo, najprej vržejo v morje in dosežejo kopno, 44 ostali pa, nekateri na deskah in nekateri na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi varno rešili na kopno.