1 Kings 18

18. Poglavje

1In po mnogih dneh pride beseda Gospodova k Eliju, v tretjem letu, in veli: Pojdi, pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo. 2Šel je torej Elija, da se pokaže Ahabu. Bila je pa velika lakota v Samariji. 3In Ahab pokliče Obadija, ki je bil oskrbnik dvorca (Obadija se je pa silno bal Gospoda; 4in zgodilo se je, ko je Jezabela morila proroke Gospodove, da je Obadija vzel sto prorokov in jih je skril v jami, tu petdeset in tam petdeset, ter jih je oskrboval s kruhom in z vodo). 5In Ahab veli Obadiju: Pojdi po deželi do vseh studencev in do vseh potokov, če morda kje najdemo trave in ohranimo konje in mezge, da ne izgubimo vse živine. 6Razdelita si torej deželo, da jo prehodita; Ahab gre po eni poti sam in po drugem potu Obadija sam. 7In ko je Obadija na poti, glej, pride mu Elija naproti; in ga spozna ter pade na obraz in reče: Si li ti, gospod moj Elija? 8On odgovori: Jaz sem. Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu. 9On pa reče: Kaj sem pregrešil, da hočeš dati mene, hlapca svojega, Ahabu v roko, da me umori? 10Kakor resnično živi Gospod, Bog tvoj, ni ga naroda ali kraljestva, kamor ni poslal moj gospod te iskat; in ko so rekli: Ni ga tukaj, je zahteval prisego od tistega kraljestva in naroda, da te niso našli. 11In sedaj mi veliš: Pojdi, povej gospodu svojemu: Glej, Elija je tu! 12Lahko se zgodi, ko odidem od tebe, da te duh Gospodov odnese ne vem kam; in ko pridem in povem Ahabu zate, on pa te ne najde, tedaj me umori. In hlapec tvoj se boji Gospoda od mladosti svoje. 13Niso li tebi, gospodu mojemu, povedali, kaj sem storil, ko je Jezabela morila proroke Gospodove? Da sem jih skril sto izmed prorokov Gospodovih v jami, tu petdeset, tam petdeset, in sem jih oskrboval s kruhom in z vodo? 14In sedaj mi veliš: Pojdi, povej gospodu svojemu: Glej, Elija je tu! In me umori. 15In Elija reče: Kakor res živi Gospod nad vojskami, ki stojim pred njega obličjem, gotovo se mu pokažem danes! 16Tedaj gre Obadija naproti Ahabu in mu to naznani. Ahab pa krene Eliju naproti. 17In ko Ahab ugleda Elija, mu reče: Si li tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela? 18On odgovori: Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela, temuč ti in tvojega očeta hiša s tem, da ste zapustili zapovedi Gospodove in si ti hodil za Baali. 19Sedaj torej pošlji in zberi k meni vsega Izraela pri gori Karmelu in prorokov Baalovih štiristo in petdeset, tudi štiristo prorokov Ašerinih, ki jedo z mize Jezabeline. 20Ahab torej pošlje do vseh sinov Izraelovih in zbere proroke pri gori Karmelu. 21In Elija stopi pred vse ljudstvo in reče: Kako dolgo omahujete na dve strani? Je li Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim! In ljudstvo mu ne odgovori besede. 22Tedaj reče Elija ljudstvu: Jaz, jaz sam sem ostal prorok Gospodov, a prorokov Baalovih je štiristo in petdeset mož. 23Dajte nam torej dva junca, in oni naj si izbero junca zase in ga razsekajo in polože na drva, ognja pa naj ne zanetijo; in jaz pripravim drugega junca ter ga položim na drva, ognja pa ne zanetim. 24In kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical ime Gospodovo: in Bog, ki odgovori z ognjem, ta bodi Bog. In vse ljudstvo odgovori in reče: Prav si govoril. 25Nato reče Elija prorokom Baalovim: Izberite si enega junca in ga pripravite najprej, zakaj vas je veliko; in kličite ime svojega boga, ognja pa ne zanetite! 26In vzamejo junca, ki jim je bil dan, in ga pripravijo, pa kličejo ime Baalovo od jutra do poldne, govoreč: O Baal, usliši nas! A ni bilo glasu, ne odgovora. In skačejo okoli oltarja, ki so ga naredili. 27In ko je bilo že poldne, jih zasmehuje Elija in veli: Vpijte prav glasno, saj je vendar bog! nemara da je zatopljen v misli, ali je šel na stran, ali je na potovanju; morda spi in se prebudi! 28In vpijejo glasno in se po svoji šegi bodejo z nožmi in sulicami, da je kri po njih tekla. 29In ko je minil poldan, še prorokujejo, dokler ne pride čas, da se prinese večerna daritev, a ni bilo glasu, ne odgovora, ne nikogar, ki bi poslušal. 30Tedaj veli Elija vsemu ljudstvu: Pristopite k meni! In ko pristopi ljudstvo k njemu, popravi oltar Gospodov, ki je bil razdrt. 31In Elija vzame dvanajst kamenov, po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Izrael bodi ime tvoje. 32In iz teh kamenov zgradi oltar v imenu Gospodovem; in okoli oltarja naredi jarek, širok in globok za dvojno žitno merico. 33In pripravi drva ter razseka junca in ga položi na drva. Pa veli: Napolnite štiri vrče z vodo in jo izlijte na žgalno žrtev in na drva. 34In veli: Še v drugič storite to! In ko storé v drugič, veli: Storite še v tretjič! In store v tretje. 35In voda je tekla okoli oltarja; pa tudi jarek je napolnil z vodo. 36In ko pride čas, da se daruje večerna daritev, pristopi prorok Elija in reče: Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, daj danes spoznati, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz hlapec tvoj in da sem storil vse to po besedi tvoji! 37Odgovóri mi, o Gospod, odgovori mi! da spozna to ljudstvo, da si ti, o Gospod, Bog in si ti sam preobrnil njih srce. 38Tedaj švigne doli ogenj Gospodov in požre žgalno daritev in drva in kamene in prst in poliže vodo, ki je bila v jarku. 39In ko vse ljudstvo vidi to, popadajo na obraze in govore: Gospod je Bog! Gospod je Bog! 40Elija pa jim veli: Primite proroke Baalove, da njih nobeden ne ubeži! In so jih prijeli. In Elija jih popelje doli k potoku Kisonu in jih ondi pomori. 41In Elija veli Ahabu: Pojdi gori, jej in pij, kajti šumi, kakor da se bliža silen dež. 42Ahab torej gre gori jest in pit. A Elija stopi na vrh Karmela in, pripognjen proti zemlji, skloni obraz svoj med kolena svoja. 43In reče hlapcu svojemu: Pojdi gori in poglej proti morju! In gre gori in pogleda, pa reče: Ničesar ni. In mu veli: Pojdi spet tja, sedemkrat! 44In ob sedmem potu reče: Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka. Pa veli: Pojdi in reci Ahabu: Zaprezi in pelji se doli, da te dež ne zadrži! 45In medtem malo po malo zatemni nebo z oblaki in vetrom, in nastane velik dež. In Ahab sede na voz in se pelje v Jezreel. 46Roka Gospodova pa je bila nad Elijem, in opasal si je ledje in tekel pred Ahabom do vhoda v Jezreel.