‏ 1 Samuel 14

14. Poglavje

1In zgodi se nekega dne, da veli Jonatan, sin Savlov, mladeniču, ki mu je nosil orožje: Pridi, pojdiva tja k prednji straži Filistejcev, ki je na oni strani. A očetu svojemu ni tega povedal. 2In Savel je stanoval ob zadnjem koncu Gibee pod granatovcem, ki je v Migronu; bilo pa je pri njem ljudstva okoli šeststo mož. 3In Ahija, sin Ahituba, Ikabodovega brata, sina Pinehasa, sinu Elijevega, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil naramnik. In ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel. 4Ob prelazu pa, koder je skušal Jonatan preiti k prednji straži Filistejcev, je bila rtasta skala na tej in rtasta skala na oni strani; ime prvi je bilo Bozez, drugi pa Sene. 5En rt se vzpenja kakor steber na severu proti Mikmasu in drugi na jugu proti Gebi. 6In Jonatan reče mladeniču, oprodi svojemu: Pridi, pojdiva na ono stran k prednji straži teh neobrezancev! Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu. 7Nato mu odgovori oproda njegov: Stóri vse, kar ti je v srcu; kreni kamorkoli, glej, jaz sem s teboj po tvojem srcu! 8Jonatan torej veli: Glej, ko prideva na on kraj k tem možem in se jim prikaževa, 9ako nama poreko: Stojta, dokler ne pridemo k vama! obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva gori k njim. 10Ako pa poreko: Pridita gori k nam! stopiva gori, zakaj Gospod jih je nama dal v roke. In to nama bodi znamenje. 11Prikažeta se torej oba straži Filistejcev; in Filistejci reko: Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili. 12In možje, ki so stali na straži, ogovore Jonatana in oprodo njegovega, rekoč: Pridita gori k nam, da vama nekaj pokažemo! In Jonatan veli oprodi svojemu: Stopaj za menoj, zakaj Gospod jih je dal v roke Izraelu. 13In Jonatan leze gori po rokah in po nogah, in oproda njegov za njim. In oni padajo pred Jonatanom, in njegov oproda jih pobija za njim. 14Tako sta jih Jonatan in oproda njegov v tej prvi bitki pobila okoli dvajset mož kakor na polovici brazde na orali njive. 15In strah je prišel v tabor na polju in med vse ljudstvo; tudi straže in plenilce je obšel strah, in zemlja se je tresla, kajti strah je bil od Boga. 16In stražarji Savlovi v Gibei Benjaminovi so gledali, in glej, množica se razpršuje in bega semtertja. 17Tedaj veli Savel ljudstvu, ki je bilo pri njem: Preštejte se in oglejte, kdo je izmed naših odšel! In ko so prešteli, glej, Jonatana in oprode njegovega ni bilo tam. 18Nato veli Savel Ahiju: Prinesi sem skrinjo Gospodovo! Zakaj skrinja Gospodova je bila tisti čas s sinovi Izraelovimi. 19In ko Savel še govori z duhovnikom, postane hrup v taboru Filistejcev večji in silnejši. In Savel reče duhovniku: Umakni roko svojo! 20In Savel skliče vse ljudstvo, kar ga je bilo pri njem, in pohité tja v bitko, in glej, vsakega meč je sekal svojega bližnjega, in bila je velika zmešnjava. 21Pa tudi Hebrejci, ki so bili prej pri Filistejcih in so iz okolice šli ž njimi gori v tabor, so se zdaj pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu. 22Takisto se vsi Izraelovi možje, ki so se bili poskrili na Efraimskem gorovju, ko slišijo, da Filistejci beže, pridružijo svojim v boju ter jih podijo. 23Tako je rešil Gospod tisti dan Izraela; in bitka se je raztegnila do Betavena. 24A možje Izraelovi so se preveč upehali tisti dan. Savel pa je zarotil vse ljudstvo, rekoč: Proklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad sovražniki svojimi. Nihče torej iz ljudstva ni okusil kruha. 25In vse ljudstvo je prišlo v gozd, in tam je bilo medu po tleh. 26In ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, med se je cedil; ali nihče ga ni del z roko k ustom svojim, kajti ljudstvo se je balo tiste zakletve. 27Jonatan pa ni bil slišal, ko je oče njegov zarotil ljudstvo; zato iztegne palico, ki jo je imel v roki, in njen konec pomoči v satovje medu in ga z roko poda k ustom svojim; in oči se mu razsvetijo. 28Tedaj izpregovori eden iz ljudstva in reče: Oče tvoj je z ostro prisego zavezal ljudstvo, veleč: Proklet bodi mož, ki bi danes jedel kaj; in ljudstvo je bilo že utrujeno. 29Nato reče Jonatan: V nesrečo je spravil oče moj deželo. Poglejte vendar, kako so se mi oči razsvetile, ker sem le malo okusil tega medu! 30Koliko bolj, ako bi bilo ljudstvo svobodno jedlo od ropa svojih sovražnikov, ki ga je dobilo! Ali bi ne bil še večji poboj Filistejcev? 31In pobijali so ta dan Filistejce od Mikmasa do Ajalona, dasi je bilo ljudstvo silno trudno. 32Potem se ljudstvo loti ropa, in vzemo ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred. 33To pa oznanijo Savlu in reko: Glej, ljudstvo greši zoper Gospoda, ker jedo s krvjo vred! On veli: Spačeno ste delali! Privalite zdaj k meni velik kamen! 34Še veli Savel: Razkropite se med ljudstvo in povejte jim, naj vsakdo pripelje svojega vola in ovco svojo sem k meni, in tu jih koljite in jejte, in ne grešite zoper Gospoda, jedoč s krvjo vred! Vse ljudstvo torej pripelje, vsak svoje živinče z roko svojo, po noči tja, in ondi jih koljejo. 35In Savel zgradi oltar Gospodu; ta je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu. 36In Savel reče: Spustímo se za Filistejci po noči in jih plenimo do jutranjega svita, in nihče izmed njih naj ne preostane! Odgovore: Stóri, karkoli se ti zdi prav. Ali duhovnik reče: Pristopimo sem k Bogu! 37In Savel vpraša Boga: Ali naj grem doli za Filistejci? Hočeš jih li dati Izraelu v roke? A on mu ni odgovoril tisti dan. 38In Savel veli: Naj pristopijo sem vsi poglavarji ljudstva, in zvedite ter poglejte, na kom je danes ta greh. 39Zakaj, kakor res živi Gospod, ki rešuje Izraela, ako bi tudi bilo na Jonatanu, sinu mojem, mora umreti. A ni ga bilo med vsem ljudstvom, da bi mu odgovoril. 40On pa reče vsemu Izraelu: Bodite vi na oni strani, jaz pa in sin moj Jonatan bodeva na tej strani. In ljudstvo reče Savlu: Stóri, kar se ti zdi prav! 41Nato reče Savel Gospodu, Bogu Izraelovemu: Pokaži pravico! In zadeta sta bila Savel in Jonatan, ljudstvo pa je bilo prosto. 42Savel reče: Vrzite kocko med menoj in Jonatanom, mojim sinom. In zadet je bil Jonatan. 43In Savel reče Jonatanu: Povej mi, kaj si storil? In Jonatan mu pove in reče: Res sem okusil malo medu s koncem palice, ki sem jo imel v roki, in glej, moram umreti! 44Savel pa reče: Bog mi stori to in ono, ako gotovo ne umreš, Jonatan! 45Ali ljudstvo govori Savlu: Jonatan li naj umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res Gospod živi, še las mu ne pade z glave na zemljo! zakaj z Bogom je delal danes. Tako je ljudstvo oprostilo Jonatana, da ni umrl. 46Tedaj se je vrnil Savel in ni gonil Filistejcev, in Filistejci so odšli v svoj kraj. 47Ko pa je bil Savel prejel kraljevanje nad Izraelom, se je bojeval zoper vse sovražnike svoje na vseh straneh, zoper Moabce, zoper sinove Amonove, zoper Edomce, zoper kralje v Zobi in zoper Filistejce; in kamorkoli se je obrnil, se je maščeval. 48In vedel se je hrabro in porazil Amalekovce in je otel Izraela iz roke plenilcev. 49Imel pa je Savel sinove: Jonatana, Išvija in Malhisuva. In dve hčeri njegovi sta se imenovali: prvenka Meraba in mlajša Mihala. 50Ime Savlovi ženi pa je bilo Ahinoama, hči Ahimaazova. Poveljniku vojske njegove pa je bilo ime Abner, sin Nera, Savlovega strica. 51Kis pa, oče Savlov, in Ner, oče Abnerjev, sta bila sinova Abielova. 52In dokler je Savel živel, je bila trda vojska zoper Filistejce. Zato kjerkoli je Savel videl kakega junaškega in hrabrega moža, ga je vzel k sebi.