‏ Ecclesiastes 1

1. Poglavje

1Besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu. 2Ničemurnost nečimurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno! 3Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod solncem? 4Rod mineva, rod prihaja, a zemlja vedno ostaja. 5In solnce vzhaja in solnce zahaja in hiti k mestu svojemu, odkoder izhaja. 6Veter gre proti poldnevu in se obrača proti polnoči in kroži in kroži, in krožitve svoje vedno ponavlja veter. 7Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko. 8Vse stvari so trudapolne: človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja. 9Kar je bilo, bode zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod solncem. 10Je li kaj, o čemer pravijo: Glej, to je novo? Zdavnaj je že bilo v vekih, ki so bili pred nami. 11Ni spomina prejšnjih rodov, in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo. 12Jaz, Propovednik, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu. 13In obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom: težko opravilo, ki ga je naložil Bog sinom človeškim, da se ž njim ukvarjajo. 14Videl sem vse dejanje, ki se godi pod solncem, in glej, vse je ničemurnost in lovljenje vetra. 15Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti. 16Govoril sem v srcu svojem in rekel: Glej, dobil sem veliko modrost in prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, in srce moje je videlo obilost modrosti in spoznanja. 17In obrnil sem srce svoje v to, da spoznam modrost in da spoznam nespamet in neumnost: spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra. 18Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.
Copyright information for SloChraska