‏ Job 9

9. Poglavje

1Tedaj odgovori Job in reče: 2Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim? 3Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč. 4Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel? 5On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji. 6On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo. 7On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo. 8On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja. 9On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu. 10On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila. 11Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim. 12Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš? 13Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba
Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.
se pred Njim morajo ukloniti.
14Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim? 15Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega. 16Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas, 17on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka, 18še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo. 19Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“ 20Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec. 21Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje – 22vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje! 23Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih. 24Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi? 25Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič. 26Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen. 27Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice – 28groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega. 29Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman? 30Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke, 31ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil! 32Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo. 33Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke. 34Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov, 35in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.
Copyright information for SloChraska