‏ John 12

12. Poglavje

1Šest dni pred Veliko nočjo pa Pride Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil iz mrtvih. 2In napravijo mu tu večerjo; in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden med temi, ki so ž njim sedeli za mizo. 3Marija pa vzame libro nardovega mazila, pravega in dragocenega, in pomazili noge Jezusove in mu jih otre z lasmi svojimi; in hiša se napolni z duhom mazila. 4Toda Juda Simonov Iškariot, eden učencev njegovih, ki ga je imel izdati, reče: 5Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim? 6To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo. 7Jezus pa reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila. 8Kajti uboge imate vsekdar pri sebi, a mene nimate vsekdar. 9Zvedelo je pa preprosto ljudstvo izmed Judov, da je tukaj, ter pridejo ne samo zaradi Jezusa, ampak da bi tudi videli Lazarja, ki ga je bil obudil iz mrtvih. 10Višji duhovniki pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili; 11ker so mnogi izmed Judov hodili tja zavoljo njega in so sprejemali vero v Jezusa. 12Drugi dan zasliši velika množica, ki je bila prišla na praznik, da gre Jezus v Jeruzalem. 13In vzemo palmove veje in mu pridejo naproti in vpijejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, kralj Izraelov! 14In Jezus dobi osliča in sede nanj, kakor je pisano: 15„Ne boj se, hči sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu osličjem.“ 16Tega učenci njegovi izprva niso razumeli, ampak ko je bil Jezus oslavljen, tedaj so se spomnili, da je bilo to pisano za njega in da so mu to storili. 17Ljudstvo torej, ki je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil iz mrtvih, je pričevalo o njem. 18Zato mu je tudi množica prišla naproti, ker so slišali, da je storil ta čudež. 19Farizeji reko tedaj med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, ves svet leti za njim. 20Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku. 21Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli. 22Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu. 23Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov. 24Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu. 25Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje. 26Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče. 27Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro. 28Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim. 29Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril. 30Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas. 31Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. 32In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi. 33To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti. 34Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov? 35Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre. 36Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi. 37In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj, 38da se izpolni beseda Izaija proroka, ki jo je rekel: „Gospod, kdo je veroval našemu poročilu? in rama Gospodova komu se je razodela?“ 39Verovati pa zato niso mogli, ker je zopet rekel Izaija: 40„Oslepil jim je oči in zakrknil jim je srce, da ne bi z očmi videli in s srcem umeli in se izpreobrnili, in jaz bi jih ozdravil.“ 41To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo in je govoril o njem. 42Vendar so pa tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice. 43Kajti ljubili so slavo pri ljudeh bolj nego slavo pri Bogu. 44Jezus pa zakliče in reče: Kdor veruje v mene, veruje ne v mene, marveč v tega, ki me je poslal. 45In kdor vidi mene, vidi tega, ki me je poslal. 46Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene. 47In če kdo sliši moje besede in jih ne hrani, jaz ga ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da zveličam svet. 48Kdor zaničuje mene in ne sprejema besed mojih, ima svojega sodnika: beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan. 49Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temuč Oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim. 50In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.