‏ Matthew 13

13. Poglavje

1Tisti dan pa je Jezus šel iz hiše in sedel pri morju. 2In zbere se pri njem veliko ljudstva, toliko, da stopi v ladjo in sede, in vsa množica je stala na bregu. 3In govori jim v prilikah mnogo in pravi: Glej, sejalec je šel sejat. 4In ko seje, pade nekaj zrnja poleg ceste, in prileté ptice in ga pozobljejo. 5Drugo pa pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje. 6Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne. 7Drugo pa pade med trnje, in trnje zraste ter ga zaduši. 8Drugo pa pade na dobro zemljo in prinaša sad, nekatero po sto zrn, nekatero po šestdeset, nekatero po trideset. 9Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 10In učenci pristopijo in mu reko: Zakaj jim v prilikah govoriš? 11On pa odgovori in jim reče: Ker vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. 12Kajti kdor ima, mu bode dano in preobilno bo imel, kdor pa nima, se mu odvzame tudi to, kar ima. 13Zato jim govorim v prilikah, ker gledajoč ne vidijo in poslušajoč ne slišijo in ne umejo. 14In na njih se izpolnjuje prorokovanje Izaija, katero pravi: „S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli. 15Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in oči svoje so zatisnili: da ne bi kdaj videli z očmi in slišali z ušesi in umeli s srcem in se izpreobrnili, in bi jih jaz ozdravil“. 16Blagor pa vašim očem, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo. 17Kajti resnično vam pravim, da so mnogi proroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli, in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. 18Čujte torej vi priliko o sejalcu! 19Vsakemu, kdor sliši besedo o kraljestvu, pa je ne ume, pride hudobni duh in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste. 20Kdor pa je posejan na skalnatih tleh, ta je, ki besedo posluša in jo precej z veseljem sprejme; 21toda nima korenine v sebi, temuč je nestanoviten. Kadar pa nastane stiska ali preganjanje zavoljo besede, se precej pohujšuje. 22Kdor je pa posejan v trnju, ta je, ki besedo sliši, ali skrb tega sveta in slepilo bogastva uduši besedo in ostane brez sadu. 23Kdor je pa posejan na dobro zemljo, ta je, ki besedo sliši in umeje; ta torej rodi sad in donaša nekateri stoteren, nekateri pa šestdeseteren, a nekateri trideseteren. 24Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na njivi svoji. 25Medtem pa, ko so ljudje spali, pride njegov sovražnik in poseje ljuljke med pšenico in odide. 26Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka. 27Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod je pa prišla vanj ljuljka? 28On pa jim reče: Sovražnik je to storil. Hlapci mu pa reko: Hočeš li torej, da gremo in jo izplevemo? 29On pa veli: Ne! da ne bi kdaj, trgaje ljuljko, izrovali ž njo vred pšenice. 30Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve, in v čas žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in zvežite jo v snopke, da se sežge, pšenico pa spravite v žitnico mojo. 31Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vseje na njivi svoji. 32To je res najdrobnejše izmed vseh semen: kadar pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo, da prileté ptice nebeške in si delajo gnezda po vejah njegovih. 33Drugo priliko jim pove: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga vzame žena in primesi trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi. 34Vse to je govoril Jezus množicam v prilikah, in brez prilike jim ni govoril, 35da se izpolni, kar je rečeno po proroku, ki pravi: „V prilikah odprem usta svoja, pripovedoval bom, kar je skrito od ustanovitve sveta“. 36Tedaj razpusti ljudstvo in pride domov. In pristopijo k njemu učenci njegovi, rekoč: Razloži nam priliko o ljuljki na njivi. 37On pa odgovori in reče: Sejalec dobrega semena je Sin človekov. 38Njiva pa je svet, a dobro seme, to so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnosti; 39sovražnik, ki jo poseva, je hudič; žetev je pa konec sveta, a ženjci so angeli. 40Kakor torej ljuljko pobirajo in v ognju sežigajo, tako bode na koncu tega sveta. 41Sin človekov pošlje angele svoje, in pobero iz kraljestva njegovega vse, kar napravlja pohujšanje, in tiste, ki delajo krivico, 42in jih vržejo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmi. 43Tedaj se bodo svetili pravični kakor solnce v svojega Očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 44Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, katerega človek najde in skrije, in od veselja gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto polje. 45Zopet je podobno nebeško kraljestvo kupcu, ki išče lepih biserov. 46In ko najde eden dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. 47Zopet je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki se vrže v morje in zajme rib vsake vrste. 48Ko se napolni, jo izvlečejo na breg, in sedejo in pobero, kar je dobro, v posode, a kar je slabo, pomečejo proč. 49Tako bode na koncu sveta. Angeli pridejo in ločijo hudobne izmed pravičnih 50in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. 51Reče jim: Ste li vse to razumeli? Reko mu: Da. 52On jim pa reče: Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec za nebeško kraljestvo, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz zaklada svojega staro in novo. 53In zgodi se, ko konča Jezus te prilike, odide odtod. 54In prišedši v domovino svojo, jih uči v njih shodnici, tako da se zavzemajo in govoré: Odkod temu ta modrost in take moči? 55Ali ni ta tesarjev sin? ali se ne imenuje mati njegova Marija in bratje njegovi Jakob in Jožef in Simon in Juda? 56in niso li vse sestre njegove pri nas? Odkod torej temu vse to? 57In pohujševali so se nad njim. Jezus pa jim reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini in na domu svojem. 58In ni storil ondi mnogo čudežev zavoljo njih nevere.