‏ Luke 18

18. Poglavje

1In povedal jim je priliko zato, da morajo ljudje ^a vedno moliti in ne izgubiti poguma, 2rekoč: »V mestu ▼

▼mestu: gr. nekem mestu.

je bil sodnik, ki se ni bal Boga niti se ni oziral na človeka. 3In v tistem mestu je bila vdova in prišla je k njemu, rekoč: ›Maščuj me pred mojim nasprotnikom.‹ 4On pa nekaj časa ni hotel, toda kasneje si je sam pri sebi rekel: ›Čeprav se ne bojim Boga niti se ne oziram na človeka, 5vendarle, ker me ta vdova nadleguje, ji bom izvršil pravico, da me s svojim nenehnim prihajanjem ne bi izmučila.‹« 6Gospod pa je rekel: »Poslušajte, kaj pravi nepravični sodnik. 7In ali ne bo Bog maščeval svojih lastnih izvoljenih, ki dan in noč vpijejo k njemu, čeprav jih dolgo prenaša? 8Povem vam, da jih bo naglo maščeval. Vendar ko pride Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?« 9Nekaterim pa, ki so zaupali sami vase, da ▼

▼da…: ali, kot bi bili pravični.

so bili pravični in so prezirali druge, je povedal to prispodobo: 10»Dva človeka sta šla gor v tempelj molit: en farizej, drugi pa davkar. 11Farizej je stal in sam s seboj takole molil: ›Bog, zahvaljujem se ti, ker nisem kakor so drugi ljudje, izsiljevalci, nepravični, zakonolomci ali celó kakor ta davkar. 12Postim se dvakrat tedensko, desetine dajem od vsega, kar imam. 13Davkar pa, ki je stal daleč stran, ni hotel niti svojih oči povzdigniti k nebu, temveč se je udarjal po svojih prsih, rekoč: ›Bog bodi usmiljen meni grešniku.‹ 14Povem vam, ta človek je odšel dol k svoji hiši toliko bolj opravičen kakor drugi, ^d kajti vsak, kdor sebe povišuje, bo ponižan; kdor pa sebe ponižuje, bo povišan.« 15K njemu pa so privedli tudi otročiče, da bi se jih dotaknil, toda ko so njegovi učenci to videli, so jih ošteli. 16Toda Jezus jih je poklical k sebi in rekel: »Dovolite majhnim otrokom prihajati k meni in ne prepovejte jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. 17Resnično, povem vam: ›Kdorkoli ne bo sprejel Božjega kraljestva kakor majhen otrok, nikakor ne bo vstopil vanj.‹« 18In nek vladar ga je vprašal, rekoč: »Dobri Učitelj, kaj naj storim, da bom podedoval večno življenje?« ^e 19 ^f Jezus pa mu je rekel: »Zakaj me kličeš dober? Nihče ni dober, razen enega, to je Boga. 20Zapovedi poznaš: ›Ne zagreši zakonolomstva,‹ ›Ne ubijaj,‹ ›Ne kradi,‹ ›Ne pričaj po krivem,‹ ›Spoštuj svojega očeta in svojo mater.‹« 21On pa je rekel: »Vsega tega sem se držal od svoje mladosti dalje.« 22Torej ko je Jezus slišal te besede, mu je rekel: »Vendarle ti manjka ena stvar. Prodaj vse, kar imaš in razdeli revnim in imel boš zaklad v nebesih in pridi, hodi za menoj.« 23In ko je oni to slišal, je bil zelo žalosten, kajti bil je zelo bogat. 24In ko je Jezus videl, da je bil zelo žalosten, je rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastva, vstopili v Božje kraljestvo! 25Kajti lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kakor za bogataša vstopiti v Božje kraljestvo.« 26Tisti pa, ki so to slišali, so rekli: »Kdo je potem lahko rešen?« 27In rekel je: »Stvari, ki so nemogoče z ljudmi, so mogoče z Bogom.« 28 ^g Potem je Peter rekel: »Glej! Vse smo zapustili in ti sledili.« 29In rekel jim je: »Resnično, povem vam: ›Ni človeka, ki je zapustil hišo ali starše ali brate ali ženo ali otroke zaradi Božjega kraljestva, 30ki ne bo prejel mnogokrat več v tem sedanjem času in večno življenje v svetu, ki pride.‹«

31 ^h Potem je k sebi vzel dvanajstere in jim rekel: »Glejte, mi gremo gor v Jeruzalem in vse besede, ki so glede Sina človekovega napisane po prerokih, se bodo dovršile. 32Kajti izročen bo poganom in bo zasmehovan in hudobno tretiran ter opljuvan, 33pa tudi bičali ga bodo in usmrtili in tretji dan bo ponovno vstal.« 34Oni pa niso razumeli nobene od teh besed in ta govor je bil skrit pred njimi niti niso razumeli besed, ki so bile izgovorjene.

35 ⁱ In pripetilo se je, da ko je prišel blizu Jerihe, da je ob poti sedèl nek slepi mož ter beračil. 36In ko je slišal iti mimo množico, je vprašal, kaj je to pomenilo. 37In povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38In ta je zavpil, rekoč: »Jezus, ti Davidov Sin, usmili se me.« 39Tisti pa, ki so hodili spredaj, so ga ošteli, da naj molči, toda on je bolj in bolj vpil: »Ti, Davidov Sin, usmili se me.« 40In Jezus se je ustavil ter ukazal, naj bo priveden k njemu in ko je ta prišel bliže, ga je vprašal, 41rekoč: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da lahko prejmem svoj vid.« 42Jezus mu je rekel: »Prejmi svoj vid, tvoja vera te je rešila.« 43In takoj je prejel svoj vid in mu sledil ter proslavljal Boga. In ko so vsi ljudje to videli, so dali hvalo Bogu.