▼[škrlatni črv: hebr. tola; ang: Crimson worm; lat: Coccus ilicis ali Kermes ilicis.

Življenjski cikel škrlatnega črva je živa prispodoba Jezusove smrti na križu.

To je posebna vrsta žuželke, velikosti graha. Pogosta je na področju srednjega vzhoda in še posebej v Izraelu. Samo samec je sposoben leteti in oplodi samico. Ko je samica škrlatnega črva pripravljena odložiti jajčeca, kar se zgodi le enkrat v njenem življenju, se povzpne na drevo ali ograjo in se pritrdi na les, da bi tam poginila in da bi s poginom ustvarila novo življenje. Iz tega se sama ne more več odstraniti. Iz njenega telesa, pritrjenega na les, nastane trda lupina, tako trda in tako pritrjena na les, da jo je mogoče odstraniti le tako, da raztrgate telo, kar bi ubilo črva. Samica odloži jajčeca pod svoje telo, ki ščiti mladičke. Ko se izležejo, ostanejo pod materino zaščitno lupino, tako da se lahko mladički nekaj dni hranijo z živim telesom matere. Po nekaj dneh, ko so mladiči sposobni skrbeti zase, mati črv pogine in njeno telo izloči škrlatno barvo, ki obarva les, na katerega je pritrjena, in tudi njene mladiče. Le-ti ostanejo škrlatno obarvani vse življenje. Tri dni po materini smrti njeno telo izgubi škrlatno barvo in se spremeni belo. Četrti dan se rep materinega črva dvigne v njeno glavo in tvori telo v obliki srca, ki ni več škrlatno, ampak se je spremenilo v snežno bel vosek, ki je videti kot zaplata volne na drevesu ali ograji. Nato se začne luščiti in padati na tla kot sneg.

Telo in lupina črva, ki sta še vedno rdeča in pritrjena na drevo, se postrgata, posušita in zmeljeta v prah in uporabita za izdelavo ‚kraljevske rdeče barve,‘ naravnega barvila škrlatne barve. Z njim so barvali duhovniška oblačila. Voščeni material se uporablja za izdelavo visokokakovostnega šelaka, ki se na Bližnjem vzhodu uporablja kot ohranjevalnik lesa. Ostanki črva se uporabljajo tudi v zdravilih, ki pomagajo pri uravnavanju bitja človeškega srca.]