‏ Psalms 78

Psalm 78

1Pesem ukovita Asafova. Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj; nagnite uho svoje govoru mojih ust. 2V priliki odprem usta svoja; od sebe dam skrivnosti časov nekdanjih, 3Kar smo slišali in znali, ko so nam pravili pradedje naši. 4Prikrivali ne bodemo njih otrokom, naslednjemu rodu, da oznanjajo hvalo Gospodovo in moč njegovo, in čudovita dela njegova, katera je storil. 5Ker ustanovil je pričanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, ko je zapovedal pradedom našim, oznanjati svojim otrokom. 6Da vedó, naslednji rod, otroci prihodnji, in vstanejo ter oznanjajo otrokom svojim. 7Upanje svoje naj stavijo v Boga, in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove. 8In ne bodejo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen; rod, kateri ni popravil srca svojega, in katerega duh ni bil stanoviten proti Bogu mogočnemu, 9Kakor nasledniki Efrajmovi, kateri oboroženi streljajo z lokom in hrbte obračajo ob času bitve. 10Ohranili niso zaveze Božje, in branili so se hoditi po zakonu njegovem, 11Pozabivši dejanj njegovih, in čudovitih del njegovih, katera jim je bil pokazal. 12Pred pradedi njihovimi je delal čuda, v deželi Egiptovski, na polji Taniškem. 13Razklal je bil morje, da jih je prepeljal čez, in postavil je vode, kakor kùp. 14In spremljal jih je z oblakom podnevi, in vso noč sè svetlim ognjem. 15Razklal je bil skale v puščavi, da bi pijačo pripravil v valovih preobilo. 16Valove je izpeljal iz skale, in vode dol spuščal kakor reke. 17Vendar so dalje grešili še zoper njega, in dražili Najvišjega v sami suhi deželi. 18In izkušajoč Boga mogočnega v srci svojem, térjali so jedi po svojega srca želji. 19In grdo govoreč zoper Boga, rekli so: "Ali bi mogel Bog mogočni napraviti mizo v tej puščavi? 20Glej, tako je udaril skalo, da so tekle vode, in potoki so se udrli, ali bi mogel dati tudi živeža? ali bi pripravil mesa svojemu ljudstvu?" 21Zato je Gospod slišal in se razjaril; in ogenj se je bil vnel zoper Jakoba, in jeza je tudi gorela zoper Izraela. 22Ker niso verovali v Boga, in niso zaupali v blaginjo njegovo. 23Dasi je bil zapovedal gornjim oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška, 24In dežil nad nje máno za jed in dajal žito nebeško; 25Kruh najmočnejših je jedel vsak; popotnico jim je pošiljal do sitega. 26Zagnal je sever na nebesih, in z močjo svojo pripeljal jug. 27Ko je dežil nad nje meso kakor prah, in kakor morski pések tiče krilate; 28Metal jih je med šatore, okolo prebivališč svojih. 29In jedli so in bili so nasiteni močno, in česar so poželeli, prinesel jim je. 30Še niso bili iznebili se poželenja svojega, še je bila jed njih v njihovih ustih; 31Ko je jeza Božja goreča proti njim morila med najmočnejimi iz med njih in pokončavala mladeniče Izraelske. 32Po vsem tem so še grešili in niso verovali zavoljo čudovitih dél njegovih. 33Zatorej je pogubljal v ničemurnosti njih dní, in njih leta v strahu. 34Ko jih je pobijal, ako so popraševali po njem in izpreobrnivši se zjutraj iskali Boga mogočnega, 35Spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni najvišji njih rešnik; 36Če tudi so ga hoteli varati z usti svojimi, in so z jezikom svojim lagali se njemu, 37In srce njihovo ni bilo obrneno proti njemu, in niso bili stanovitni v zavezi njegovi: 38Vendar je on usmiljen opíral krivico, tako da jih ni pogubil; in odvračal je svoj srd obilo, in ní vnemal vse jeze svoje, 39Spomnivši se, da so meso, veter, ki gre in se ne vrne. 40Kolikokrat so ga razdražili v puščavi; žalili so ga v samoti! 41Ki so hitro izkušali Boga mogočnega, in žalili Svetega Izraelovega. 42Ne spomnivši se roke njegove, dné, ko jih je bil otél sovražnika. 43Ko je v Egiptu delal znamenja svoja, in čuda svoja na polji Taniškem. 44Ko je v kri izpremenil njih potoke, in reke njih, da bi ne mogli piti. 45Izpustil je nad njé živali krdelo, da bi jih pokončalo, in žabe, da jih uničijo. 46In dal je njih sad murnu in kobilici njih delo. 47Pobil je s točo njih trte in smokve njih z ognjem, ki je pokončal vse, kamor je prišel. 48Dal je tudi isti toči njih živali, in njih čede žarjavici ognjeni. 49Izpustil je nad nje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, pošiljajoč oznanovalce nesreče. 50Pretehtal je k jezi svoji pot, smrti ni ubranil njih življenja; in živali njih izročil je kugi. 51In udaril je vse prvorojeno v Egiptu; prvino moči v šatorih Kamovih. 52In prepeljal je kakor ovce ljudstvo svoje, in vodil jih je kakor čede po puščavi. 53In peljal jih je varno tako, da se niso bali, potem ko je bilo morje pokrilo njih sovražnike. 54Pripeljal jih je do meje svetosti svoje, gore té, katero je pridobila desnica njegova. 55Izgnal je izpred njih obličja narode in storil, da so pripali vrvi posesti in prebivali so v njih šatorih Izraelovi rodovi. 56Vendar so izkušali in razdražili Boga najvišjega, in pričanj njegovih niso se držali. 57Temuč obrnili so se ter ravnali izdajalsko, kakor njih pradedje; obrnili so se kakor lok goljufen, 58Ker dražili so ga z višinami svojimi in svojimi maliki, do ljubosumnosti so ga razvneli. 59Slišal je Bog in se razsrdil, in zavrgel je silno Izraela. 60Tako, da je zapustivši prebivališče v Silu, šator, katerega je bil postavil med ljudmi, 61Dal v sužnjost svojo moč, in slavo svojo sovražniku v pest. 62In izročil je meču ljudstvo svoje, ker se je bil razsrdil zoper posestvo svoje. 63Ogenj je pokončal mladeniče njegove, in device njegove niso se hvalile. 64Duhovniki njegovi padli so pod mečem, in vdove njegove niso jokale. 65Potem se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor korenjak, pojoč po vinu. 66In udaril je sovražnike svoje nazaj; sramoto večno jim je naložil. 67Slednjič je zavrgel šator Jožefov in rodú Efrajmovega ni izvolil. 68Izvolil pa je rod Judov, goro Sijonsko, da bi jo ljubil. 69Zidal je enako najvišjim gradovom svetišče svoje, namreč v deželi, katero je utrdil. 70In izvolil je Davida hlapca svojega, in vzel ga iz ograje čede, 71Peljal ga je od doječih, da bi pasel Jakoba, ljudstvo svoje in Izraela, posestvo svoje, 72Kateri jih je pasel po poštenosti srca svojega, in vodil jih je z najvišjo razumnostjo svojih rok.